281. člen ZZavar-UPB7

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

Posledica odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja je takojšen izpad dohodkov iz tega naslova ter izguba dela za večje število zaposlenih in zunanjih sodelavcev, v nadaljevanju pa tudi verjetno prenehanje obstoja tožeče stranke. Gre namreč za posledice, ki so dokončne in jih tudi v primeru uspeha tožeče stranke v upravnem sporu ne bi bilo mogoče odpraviti.

Nadzorni organ lahko zavrne soglasje k spremembi izjave o naložbeni politiki, ne more pa z zavrnitvijo soglasja k spremembi poseči v pravice izvajalca pokojninskega načrta, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s starejšimi soglasji. V delu, ki prizadene dotedanjo vsebino izjave o naložbeni politiki, pomeni poznejša zavrnitev soglasja k celotni izjavi poseg v pravico, o kateri je bilo – upoštevaje objektivne meje pravnomočnosti – že pravnomočno odločeno. To pa ni mogoče brez odprave, razveljavitve ali spremembe na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP).

Tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, v skladu s katerim bi morala nastanek težko popravljive škode izkazati s standardom verjetnosti.

Pravni interes mora biti po ustaljeni sodni presoji konkreten in neposreden, morebitna za tožnika ugodna odločitev Vrhovnega sodišča pa mora izboljšati njegov položaj. Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti upravnega akta.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnik kršitve, ki so mu bile naložene z odredbo, odpravil, ob tem pa še dodala, da so bile kršitve odpravljene z zamudo. Za takšno ugotovitev tožene stranke ni videti zakonske podlage. Drugi odstavek 180. člena ZZavar, na podlagi katere je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, namreč daje zakonsko podlago le za odločbo, s katero se ugotovi, da so bile kršitve odpravljene. Kljub temu pa ni bilo mogoče meritorno odločati o tožbenemu zahtevku, ker ni videti pravnega interesa kot procesne predpostavke za vložitev tožbe v tej zadevi.

Tožena stranka je sklenila, da se v upravnem postopku odločanja o izdaji dovoljenja za pripojitev tožeči stranki ne prizna lastnost stranke niti lastnost stranske udeleženke in s tem pravica do sodelovanja v postopku. Ker je bil postopek pripojitve končan in ustrezne pravne posledice vpisane v sodni register, tožeča stranka nima več pravnega interesa za odločitev o tožbi, saj morebitna odprava izpodbijane odločbe ne bi izboljšala njenega pravnega položaja.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka izdala dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave v zavarovalni delniški družbi drugi osebi, kar pomeni, da je bil razpis za člana uprave uspešno zaključen. Torej tožeča stranka, tudi če bi pridobila dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave, ne bi izboljšala svojega pravnega položaja. Pri izdaji dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe in pri imenovanju člana uprave zavarovalne delniške družbe gre za dva ločena (čeprav vsebinsko povezana) postopka. O izdaji dovoljenja namreč odloča Agencija za zavarovalni nadzor, o imenovanju člana uprave pa nadzorni svet zavarovalne delniške družbe.

Družba za vzajemno zavarovanje je urejena predvsem z določbami ZZavar, podredno (smiselno) tudi z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Skupščina družbe je najvišji organ, v katerem člani družbe uresničujejo svoje pravice, in tudi organ odločanja. ZZavar, za razliko od na primer ZZVZZ ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ni sam določil sestave (in strukture) skupščine niti ni določil sistema volitev oziroma imenovanja predstavnikov posameznih interesov, ampak je to prepustil družbi za vzajemno zavarovanje. Tako je lahko tožeča stranka s statutom (v okviru zakonske avtonomije) določila, da skupščino družbe ne sestavljajo vsi člani, ampak zastopniki članov. Posledično je lahko določila sestavo skupščine in postopek razdelitve zastopnikov članov oziroma "delitveni ključ". S tem je zagotovila enakopravno udeležbo pri odločanju in da lahko uživalci pravic v celoti uveljavijo svoje interese v družbi za vzajemno zavarovanje. Član družbe za vzajemno zavarovanje je namreč do družbe v dvojnem razmerju: v članskem, ki ga ureja statut kot korporacijski akt, in v zavarovalnem, ki ga ureja zavarovalna pogodba. Ker je tožeča stranka pred

Namen določbe 258. člena ZZavar je v tem, naj imajo izjemoma brez posebnega dovoljenja, ki ga sicer zahteva 230. člen, pravico opravljati posle zavarovalnega zastopanja tudi osebe, ki so se za to usposobile z dotedanjim delom. Vendar je treba izjeme razlagti omejujoče. Namen določbe 230. člena je, da se v interesu zavarovancev in v javnem interesu zagotavlja varno in zakonito poslovanje organizacij, ki opravljajo dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Določbe 358. člena ni mogoče razlagati tako, da bi bil namen določbe, ki postavlja pravilo (230. člen) izjalovljen oziroma ogrožen. Zato je kot triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja mogoče šteti le takšno opravljanje teh poslov, ki je potekalo v skladu z vsakokratnimi predpisi.