230. člen ZZavar-UPB7

Tožnik kot profesionalni udeleženec pri sklepanju zavarovalnih poslov bi moral pri svojem delu delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja, torej z višjo stopnjo skrbnosti, kot se pričakuje od povprečnega človeka, saj je bil profesionalni zavarovalni zastopnik z veljavnim dovoljenjem za zavarovalno zastopanje. Na področju opravljanja zavarovalnih poslov je namreč bistveno spoštovanje načela poštenosti, vestnosti in spoštovanja dobrih poslovnih običajev, pri čemer se mora nujno upoštevati tudi varstvo strank zavarovalnice kot potrošnikov. Zaradi tožnikovega nepravočasnega odvajanja že plačanih zavarovalnih premij bi glede na določbo tretjega odstavka 937. člena OZ obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino oziroma odškodnino, prenehala. Zato ravnanja tožnika, ki je vplačane premije zadržal, vsekakor pomeni kršitev dobrih poslovnih običajev.

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja in se usposabljajo (pomožni zavarovalni zastopnik), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov (tistega z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in tistega brez takega dovoljenja). V nobenem primeru pa zavarovalni zastopniki brez dovoljenja ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

Tožnica na dan uveljavitve ZZavar (3. 3. 2000) ni imela treh let delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, zato je Agencija pravilno zaključila, da ni zadostila zakonskemu pogoju iz 358. člena ZZavar. Pri sporni pogodbi o delu gre za pogodbo o začasnem in občasnem opravljanju del po 107. in naslednjih členih takrat veljavnega ZDR. Pogoje, pod katerimi se je lahko sklenila takšna pogodba, je v skladu s 6. členom takrat veljavnega ZTPDR, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis, določil delodajalec s splošnim aktom, s tem, da oseba, ki je opravljala takšna dela, ni bila v delovnem razmerju. Zakonsko predpisan pogoj za sklenitev delovnega razmerja je bil namreč sklenitev pogodbe o zaposlitvi (za določen ali nedoločen čas).

Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja zavarovalnemu zastopniku za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tudi brez predloga (upravičenega predlagatelja). Pooblaščena uradna oseba je sicer pripravila (»sama napisala«) izjavo (glede usklajenosti poslovanja družbe z določbami ZZavar) za direktorja družbe, nad katero je Agencija opravljala nadzor, kar sicer ni v navadi, je pa očitno bilo dogovorjeno med njima, kot to izhaja iz njunega dopisovanja po elektronski pošti. Vendar pa zgolj zaradi takšnega ravnanja (zatrjevano zagotovilo, »da bo [A]gencija v postopku nadzora družbi izrekla zgolj odredbo o odpravi kršitev« namreč ni z ničemer izkazano) po oceni naslovnega sodišča še ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je podan (resen) dvom o subjektivni nepristranosti pooblaščene uradne osebe. Iz opisanega ravnanja uradne osebe pa tudi ni razbrati njenega takšnega odnosa do tožnika ali same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost Agencije (ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o neodvisnosti in nepristranosti Agencije kot sektorske regulatorke, ki izvaja nad

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja Agencije, in se usposabljajo, lahko sodelujejo pri sklepanju zavarovalnih poslov le ob prisotnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje Agencije. Pogoj za njihovo sodelovanje pa je, da je zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov. Taki zavarovalni zastopniki ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja Agencije in se usposabljajo ("pripravniki"), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh zavarovalnih zastopnikov. V nobenem primeru pa takšni zavarovalni zastopniki ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe. Ker so zavarovalci večinoma prava nevešče stranke, ni pričakovati, da si bodo pozorno ogledovali obvestila, ki jim jih ponujajo zavarovalni zastopniki. Zato obstaja eno samo obvestilo, tisto, ki zavarovalcem sporoča, da se pogovarjajo (dogovarjajo, pogajajo) z zavarovalnim zastopnikom, ki ima dovoljenje Agencija za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

Zatrjevani „izpad prihodkov iz naslova prodaje življenjskih zavarovanj“ in „iz naslova prodaje vzajemnih skladov“, ki je posledica prepovedanega samostojnega opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja s strani oseb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ni pravno upoštevna (težko popravljiva) škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka ni izkazala, da zgolj zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe ne bi zadoščalo za varstvo njenega pravnega položaja ter da bi bilo zato potrebno začasno (do pravnomočnosti odločbe o tožbi) urediti stanje glede na sporno pravno razmerje. Prava (ureditvena) začasna odredba bi namreč prišla v poštev, če bi predlagateljica izkazala (vsaj do stopnje verjetnosti), da zgolj zadržanje izvršitve aktov Agencije ne bi zadoščalo za varstvo (oziroma izboljšanje) njenega pravnega položaja,zaradi česar bi bilo potrebno, da Vrhovno sodišče v njenem primeru do pravnomočnosti odločbe o tožbi določi njene obveznosti v razmerju do tožene stranke oziroma da začasno uredi način njenega poslovanja.

Sodna praksa je sprejela utesnjujočo razlago določbe 358. člena ZZavar.

Šteje se, da je določena oseba pridobila dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali posredovanja, če ima na dan uveljavitve ZZavar tri leta delovne dobe pri pravni osebi ali podjetniku posamezniku, ki je imel predpisano dovoljenje za opravljanje zavarovalniške dejavnosti po prej veljavnih predpisih.

Namen določbe 258. člena ZZavar je v tem, naj imajo izjemoma brez posebnega dovoljenja, ki ga sicer zahteva 230. člen, pravico opravljati posle zavarovalnega zastopanja tudi osebe, ki so se za to usposobile z dotedanjim delom. Vendar je treba izjeme razlagti omejujoče. Namen določbe 230. člena je, da se v interesu zavarovancev in v javnem interesu zagotavlja varno in zakonito poslovanje organizacij, ki opravljajo dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Določbe 358. člena ni mogoče razlagati tako, da bi bil namen določbe, ki postavlja pravilo (230. člen) izjalovljen oziroma ogrožen. Zato je kot triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja mogoče šteti le takšno opravljanje teh poslov, ki je potekalo v skladu z vsakokratnimi predpisi.

Samo oseba, ki je na dan uveljavitve ZZavar (3.3.2000) že tri leta opravljala posle zavarovalnega zastopanja na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika je po zakonu samem pridobila dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

V zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja - zavarovalni zastopniški družbi ni treba izkazati, da bo posle opravljala oseba iz 230. člena Zakona o zavarovalništvu.