iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1).
§ zakonZakon o zavarovalništvu (uradno prečiščeno besedilo) · ZZavar-UPB7 · ne velja od 31. 12. 2017

2. člen ZZavar-UPB7

Zavarovalni posli

Sodna praksa: 4 odločbe navajajo ta člen · zadnja 20. 6. 2017Vse odločbe ↓
  • VSL Sodba I Cpg 382/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2017

    Določba drugega odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati

  • VSM sodba I Cpg 288/2016Višje sodišče v Mariboru · 2016

    Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje. - Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del. - Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika. - V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanj

  • VSRS Sodba G 7/2010Vrhovno sodišče RS · 2012

    V okviru zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovalnice sklepajo le take pogodbe, ki zagotavljajo zavarovancem kritje stroškov (zdravstvenih ter z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki), izplačila (dogovorjenih denarnih nadomestil) ali kombinacije navedenega. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, ne zagotavljajo zavarovancem ničesar od tega. Zagotavljajo jim le posteljo v domu starejših, ki jo morajo zavarovanci sami plačati. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, zato ne pomenijo uresničevanja zdravstvenega varstva, kot je opredeljeno v 2. točki drugega odstavka 2. člena ZZavar.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 7. 12. 2010
Povezano: sklici 38Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

4 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 6. 2017
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–4 od 4
  • VSL Sodba I Cpg 382/2016
    Višje sodišče v Ljubljani · 20. 6. 2017

    Določba drugega odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati

  • VSM sodba I Cpg 288/2016
    Višje sodišče v Mariboru · 24. 11. 2016

    Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje. - Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del. - Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika. - V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanj

  • VSRS Sodba G 7/2010
    Vrhovno sodišče RS · 13. 3. 2012

    V okviru zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovalnice sklepajo le take pogodbe, ki zagotavljajo zavarovancem kritje stroškov (zdravstvenih ter z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki), izplačila (dogovorjenih denarnih nadomestil) ali kombinacije navedenega. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, ne zagotavljajo zavarovancem ničesar od tega. Zagotavljajo jim le posteljo v domu starejših, ki jo morajo zavarovanci sami plačati. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, zato ne pomenijo uresničevanja zdravstvenega varstva, kot je opredeljeno v 2. točki drugega odstavka 2. člena ZZavar.

  • VSRS Sklep in sodba G 1/2007
    Vrhovno sodišče RS · 11. 9. 2007

    Pri sklepanju in izvrševanju spornih pogodb ne gre za opravljanje zavarovalnih poslov po ZZavar, za sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem in življenjskem zavarovanju, temveč za sklepanje in izvrševanje pogodb za izvajanje (tržnih) zdravstvenih storitev, pri čemer pri teh storitvah ne gre za dogodke, ki pomenijo zavarovalne primere, glede katerih se sklene zavarovanje, temveč za zdravstvene storitve, do katerih je uporabnik upravičen proti plačilu pavšalnega zneska (pogodbene cene). Predmet spornih pogodb ni zavarovanje pred riziki (boleznimi, poškodbami ali posebnimi zdravstvenimi stanji), temveč izvajanje zdravstvenih storitev proti plačilu skupno dogovorjene pogodbene cene. Uporabniki so za te koristi, za vrednost (dodatnih) zdravstvenih storitev, pripravljeni plačati določeno ceno (v pavšalnem znesku). Pri spornih pogodbah ne gre za prenos rizikov na zavarovalnico, temveč za ponudbo (in izvedbo) zdravstvenih storitev, ko ena pogodbena stranka (uporabnica) plačuje drugi pogodbeni stranki (tožeči stranki) pavšalni znesek (dogovorjeno pogodbeno ceno), ne glede na to, ali bo rabila ponujene zdravstvene storitve.