71. člen ZUTD

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

V 1. odstavku 69. člena ZUTD je določeno, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Le zavarovancem, ki so starejši od 55 let in imajo več kot 30 let zavarovalne dobe, se skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUTD pravica do nadaljnjega nadomestila po vsakokratni ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih odmerja od celotne zavarovalne dobe. Tožnik, čeprav je bil ob uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila že star nad 50 let in ima skupno zavarovalno dobo nad 25 let (vključno z dobo, ki je že bila upoštevana pri priznanju pravice do denarnega nadomestila pri prvi brezposelnosti), ni upravičen do denarnega nadomestila (glede na 5. alinejo 60. člena ZUTD) v trajanju 19 mesecev.

V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.