180. člen ZUTD

Po prehodni določbi 2. odstavka 180. člena ZUTD zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe tega zakona, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZZZPB. V 2. odstavku 180. člena ZUTD je nadalje eksplicitno določeno, da se zadržanje teh pravic nanaša na pravico do denarnega nadomestila, ki je zavarovanec, mlajši od 50 let, ni v celoti izkoristil zaradi njenega prenehanja brez volje ali krivde zavarovanca. Prehodno določbo 2. odstavka 180. člena ZUTD je zaradi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS mogoče pravilno razlagati in uporabljati le v smislu 70. člena ZUTD. Za neizkoriščeni del denarnega nadomestila po ZZZPB namreč lahko velja le enako, kot velja za neizkoriščeni del denarnega nadomestila po ZUTD. Pomeni, da se neizkoriščeni del pravice po ZZZPB lahko uveljavi, če je ta daljši od nove pravice po ZUTD in če je izbira pisna.

V 1. odstavku 69. člena ZUTD je določeno, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Le zavarovancem, ki so starejši od 55 let in imajo več kot 30 let zavarovalne dobe, se skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUTD pravica do nadaljnjega nadomestila po vsakokratni ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih odmerja od celotne zavarovalne dobe. Tožnik, čeprav je bil ob uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila že star nad 50 let in ima skupno zavarovalno dobo nad 25 let (vključno z dobo, ki je že bila upoštevana pri priznanju pravice do denarnega nadomestila pri prvi brezposelnosti), ni upravičen do denarnega nadomestila (glede na 5. alinejo 60. člena ZUTD) v trajanju 19 mesecev.

V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.

Po določbi drugega odstavka 180. člena ZUTD zadrži zavarovanec tudi po uveljavitvi ZUTD le tiste pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih je do tedaj pridobil na podlagi ZZZPB. Tožnica pravice do plačevanja prispevkov po 26. členu ZZZPB še ni pridobila in jih tudi še ni mogla pridobiti.

Po 26. členu prej veljavnega ZZZPB je toženec tistemu zavarovancu, ki mu je po izteku denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot tri leta, plačeval prispevke do upokojitve. Po 180. členu ZUTD pa je bil do tega upravičen le tisti zavarovanec, ki mu je po izteku denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot eno leto. Tožnici je bila po ZZZPB priznana le pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ne pa tudi pravica do plačila prispevkov do upokojitve. Ker ji je po izteku denarnega nadomestila, ko je že veljal ZUTD, do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjkalo več kot eno leto, ni upravičena do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZUTD, kljub temu da ji je do upokojitve manjkalo manj kot tri leta.

Čeprav tožnik z delodajalcem ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi, so obstajali vsi elementi delovnega razmerja (tožnik je opravil vožnje v tujino, za katere je prejel plačilo, delo je opravljal osebno, nepretrgano in po navodilih ter pod nadzorom delodajalca), zato od sklenitve delovnega razmerja dalje nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Tožnica neizrabljene pravice do nadomestila iz leta 1996 ne more izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju v letu 2011, ker zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni dopuščala. Pri ponovni odmeri nadomestila tudi ni mogoče upoštevati daljše zavarovalne dobe, saj se po 69. členu ZUTD v zavarovalno dobo pri ponovnem uveljavljanju ne všteva zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena. Tožnica ima tako pravico do nadomestila med brezposelnostjo za čas 6 mesecev, in ne kot uveljavlja še dodatno za 7 mesecev.