178. člen ZUTD

Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd. Poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke). To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.

Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, sa