Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo (ZOJed-1)

(1)Ta zakon ureja odgovornost za jedrsko škodo, ki nastane zaradi izkoriščanja jedrske energije v miroljubne namene, zavarovanje odgovornosti za jedrsko škodo in postopek uveljavljanja odškodnine za jedrsko škodo.

(2)Za vprašanja glede odgovornosti za jedrsko škodo, zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo, vrste, oblike in obsega odškodnine za jedrsko škodo ter njene razdelitve, ki niso urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacije.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen kot izrazi, opredeljeni v Konvenciji o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in s Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/00) in v Protokolu o spremembi Konvencije o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 4/10), (v nadaljnjem besedilu: Pariška konvencija), pri čemer se: za uporabnico ali uporabnika (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) šteje tista oseba, ki ji je bilo v skladu z zakonom, ki ureja varstvo pred ionizirajočimi sevanji in jedrsko varnost, izdano dovoljenje za uporabo jedrskega objekta, ali tuja oseba, ki jo je pristojni organ te države v skladu s svojimi predpisi določil ali priznal za uporabnika;

1.      dve ali več jedrskih naprav enega uporabnika, ki so skupaj na isti lokaciji, na kateri so jedrsko gorivo ali radioaktivni proizvodi ali odpadki, štejejo kot ena jedrska naprava;

2.      kot jedrska škoda prizna gospodarska izguba ali izguba dohodka, ki izhaja iz neposrednega gospodarskega interesa pri uporabi ali uživanju okolja, in se določi na način in v obsegu, kot je določen za izgubljeni dobiček v zakonu, ki ureja obligacije;

3.      kot jedrska škoda priznajo stroški tistih ukrepov vzpostavitve onesnaženega okolja v prejšnje stanje, ki jih v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, odredi ali odobri ministrstvo, pristojno za okolje;

4.      kot jedrska škoda priznajo stroški tistih intervencijskih in preventivnih ukrepov, ki jih v skladu z zakonom, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, odredi ali odobri Poveljnik civilne zaščite Republike Slovenije.

(1)Ta zakon se uporablja, če je jedrska škoda nastala na ozemlju:

1.      Republike Slovenije;

2.      druge pogodbenice Pariške konvencije;

3.      države, ki ni pogodbenica Pariške konvencije, pa je ob jedrski nesreči pogodbenica Dunajske konvencije o civilni odgovornosti za jedrsko škodo z dne 21. maja 1963 in vseh sprememb te konvencije, ki veljajo za to državo, ter Skupnega protokola o uporabi Dunajske konvencije in Pariške konvencije z dne 21. septembra 1988 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 22/94);

4.      države, ki ni pogodbenica Pariške konvencije in ob jedrski nesreči na svojem ozemlju ali v pomorskih conah, določenih v skladu z mednarodnim pravom, nima jedrske naprave;

5.      katere koli druge države, ki ni pogodbenica Pariške konvencije in ima ob jedrski nesreči veljavne predpise o jedrski odgovornosti, ki zagotavljajo enakovredne vzajemne koristi in temeljijo na načelih, ki so enaka kot v Pariški konvenciji, vključno z objektivno odgovornostjo odgovornega uporabnika, z izključno odgovornostjo uporabnika ali določbo z enakim učinkom, z izključno pristojnostjo pristojnega sodišča, z enako obravnavo vseh žrtev jedrske nesreče, s priznavanjem in izvrševanjem sodb, s prostim prenosom odškodnine, obresti in stroškov.

(2)Ta zakon se uporablja tudi za jedrsko škodo, nastalo v kateri koli pomorski coni države iz prejšnjega odstavka, določeni v skladu z mednarodnim pravom, ali na krovu ladje ali letala, ki ga je registrirala država iz prejšnjega odstavka.

(1)Uporabnik odgovarja za jedrsko škodo, povzročeno s posamično jedrsko nesrečo, do višine 700 milijonov eurov.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek uporabnik odgovarja za jedrsko škodo:

1.      do višine 70 milijonov eurov, če škoda izvira iz jedrske naprave, kjer je moč reaktorja manjša od 25 megavatov, oziroma iz druge jedrske naprave, ki ni reaktor;

2.      do višine 80 milijonov eurov, če škoda nastane pri prevozu ali tranzitu jedrskih snovi čez ozemlje Republike Slovenije.

(3)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se odgovornost uporabnika za jedrsko škodo, ki nastane v državah iz 3. in 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena, zniža do zneska, ki ga zagotavlja ta država, če predpisi te države ne zagotavljajo varstva v zneskih, določenih s tem zakonom.

Jedrske snovi je dovoljeno vnesti iz države članice Evropske unije v Republiko Slovenijo ali uvoziti v Republiko Slovenijo ali jih prevažati čez njeno ozemlje samo, če ima njihov prevoznik dokazila iz 6. ali 7. člena tega zakona in če je izjavo iz drugega odstavka 6. člena tega zakona dal pristojni organ države uporabnika, ki je tuja oseba (v nadaljnjem besedilu: tuji uporabnik).

(1)Uporabnik mora dati prevoznici oziroma prevozniku (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) potrdilo iz 4. člena Pariške konvencije.

(2)K potrdilu iz prejšnjega odstavka mora biti priložena izjava organa, pristojnega za jedrsko varnost, oziroma pristojnega državnega organa tuje države, da je navedena oseba uporabnik.

(3)Za prevoz jedrskih snovi, ki poteka izključno v Republiki Sloveniji, potrdilo iz prvega odstavka tega člena ni potrebno.

(1)Prevoznik, ki prevaža jedrske snovi, lahko stopi na mesto uporabnika, če pridobi dovoljenje organa, pristojnega za jedrsko varnost, oziroma pristojnega državnega organa tuje države.

(2)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če prevoznik izkaže, da:

1.      ima sklenjeno zavarovanje ali drugo finančno jamstvo iz 8. člena tega zakona,

2.      ima dokazila iz prejšnjega člena,

3.      je uporabnik v to pisno privolil.

(1)Za kritje odgovornosti po tem zakonu mora uporabnik pred začetkom obratovanja jedrske naprave ali pred prevozom jedrskih snovi skleniti zavarovanje ali imeti drugo finančno jamstvo (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje) in ga ohranjati v višini, določeni v 4. členu tega zakona.

(2)Če zavarovalnica ali drug finančni garant (v nadaljnjem besedilu: zavarovalnica) zaradi razmer na domačem ali mednarodnem zavarovalnem oziroma pozavarovalnem trgu določenih nevarnosti ne more kriti z zavarovalno pogodbo, se jamstvo za kritje teh nevarnosti lahko zagotovi na podlagi 22. do 24. člena tega zakona.

(3)Uporabnik mora o sklenitvi in vsebini zavarovanja iz prvega odstavka tega člena obvestiti organ, pristojen za jedrsko varnost. To mora storiti pred začetkom obratovanja jedrske naprave, pred vsakokratnim prevozom jedrskih snovi in ob vsakokratnem podaljšanju oziroma sklenitvi novega zavarovanja, k obvestilu pa mora priložiti dokazila o sklenitvi zavarovanja.

(4)Zavarovalnica ne sme odstopiti od zavarovalne pogodbe ali kako drugače odpovedati kritja na podlagi zavarovalne pogodbe z manj kot dvomesečnim odpovednim rokom. V primeru odstopa od zavarovalne pogodbe mora hkrati z odstopom o tem pisno obvestiti organ, pristojen za jedrsko varnost. Zavarovalnica v času prevoza jedrskih snovi ne sme odstopiti od zavarovalne pogodbe ali kako drugače odpovedati kritja na podlagi zavarovalne pogodbe, če se ta nanaša na zavarovanje prevoza jedrskih snovi. Ravnanje zavarovalnice v nasprotju s to določbo je nično.

(1)Republika Slovenija je odgovorna za jedrsko škodo, če ta po višini presega 700 milijonov eurov in sicer za del škode, ki presega navedeni znesek.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je Republika Slovenija odgovorna le do zneska 1500 milijonov eurov, pri čemer se razlika med 700 milijoni eurov in 1 200 milijoni eurov krije iz proračuna Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: proračun), preostanek do 1 500 milijonov eurov pa Republika Slovenija zagotovi iz sredstev, ki jih prispevajo pogodbenice Konvencije z dne 31. januarja 1963, ki dopolnjuje Pariško konvencijo z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in s Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/01) in Protokola o spremembi Konvencije z dne 31. januarja 1963, ki dopolnjuje Pariško konvencijo z dne 29. julija 1960 o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 4/10), (v nadaljnjem besedilu: Bruseljska dopolnilna konvencija), v skladu s formulo za prispevke, določeno v 12. členu Bruseljske dopolnilne konvencije.

Če uporabniku jedrske naprave v skladu z 11. členom tega zakona ni treba zavarovati svoje odgovornosti za jedrsko škodo, jamči Republika Slovenija kot porok za izplačilo odškodninskih zahtevkov, vendar največ do zneska iz prvega odstavka 4. člena tega zakona.

Sklenitev zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo po tem zakonu ni obvezno za Republiko Slovenijo ter za tiste pravne osebe javnega prava, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija in za katere s predpisom tako določi Vlada Republike Slovenije.

(1)Oškodovanke ali oškodovanci (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) vlagajo odškodninske zahtevke pri uporabniku ali zavarovalnici, pri kateri ima uporabnik zavarovano svojo odgovornost po tem zakonu.

(2)Pri zavarovalnici iz prejšnjega odstavka se vlagajo tudi odškodninski zahtevki iz naslova odgovornosti Republike Slovenije. Zavarovalnica v imenu in za račun Republike Slovenije ugotavlja višino in upravičenost takšnih odškodninskih zahtevkov ter opravlja njihovo izplačilo.

(3)Oškodovanci po tem zakonu lahko uveljavljajo odškodnino individualno ali združujejo odškodninske zahtevke preko oblik organiziranja, ki imajo status pravne osebe.

(1)Oceno višine jedrske škode (v nadaljnjem besedilu: ocena) je treba pripraviti najpozneje v šestih mesecih od jedrske nesreče. V tem času se odškodnine ne izplačujejo.

(2)Oceno pripravi komisija za oceno jedrske škode (v nadaljnjem besedilu: komisija) v naslednji sestavi:

1.      polovica članov je predstavnikov Republike Slovenije,

2.      četrtina članov je predstavnikov zavarovalnice,

3.      četrtina članov je predstavnikov uporabnika.

(3)Člane komisije imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, pristojnega za finance, izmed predstavnikov ministrstva, pristojnega za obrambo, ministrstva, pristojnega za okolje, ministrstva, pristojnega za finance, državnega pravobranilstva, zavarovalnice in uporabnika.

(4)Komisija v oceni upošteva:

1.      določbo tretjega odstavka 4. člena tega zakona, če je škoda povzročena tudi v državah iz 3. in 5. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona (materialna vzajemnost);

2.      določbo 17. člena tega zakona glede upravičencev do sredstev proračuna iz 9. člena tega zakona.

(5)V oceni komisija predlaga višino, način in dinamiko črpanja sredstev.

(6)Komisija oceno predloži ministrstvu, pristojnemu za finance, ki jo predloži v sprejem Vladi Republike Slovenije.

(7)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko zavarovalnica rešuje in izplačuje odškodninske zahtevke, če je glede na obseg jedrske nesreče in znane posledice očitno, da bodo sredstva iz prvega odstavka 4. člena tega zakona zadoščala za popolno poplačilo vseh oškodovancev.

(1)Če iz ocene izhaja, da sredstva iz prvega odstavka 4. člena tega zakona ne bodo zadoščala za popolno poplačilo vseh oškodovancev, Republika Slovenija zagotovi potrebna sredstva zavarovalnici, vendar največ do višine, določene v 9. členu tega zakona.

(2)O stroških, povezanih z vodenjem in izplačevanjem odškodninskih zahtevkov ter načinom zagotovitve sredstev proračuna, skleneta ministrstvo, pristojno za finance, v imenu Republike Slovenije, in zavarovalnica dogovor. V dogovoru se natančneje določijo pravila, po katerih zavarovalnica ugotavlja višino škode in upravičenost odškodninskih zahtevkov, izplačuje odškodninske zahtevke iz naslova odgovornosti države, način poročanja in druga vprašanja v zvezi z zagotavljanjem zavarovalniške storitve. Dogovor se sklene ali njegova veljavnost podaljša nemudoma, najpozneje pa v dveh mesecih po sklenitvi ali podaljšanju obveznega zavarovanja uporabnika iz 8. člena tega zakona.

(3)Sredstva države se zagotovijo v proračunu. Njihova višina, način in dinamika črpanja se ob upoštevanju pravil za razdelitev odškodnin iz 16. člena tega zakona določijo v zakonu na podlagi ocene iz prejšnjega člena.

(4)V zakonu iz prejšnjega odstavka se določi tudi način, na katerega Vlada Republike Slovenije v skladu z 10. členom Bruseljske dopolnilne konvencije zahteva od pogodbenic sredstva v skladu z 12. členom Bruseljske dopolnilne konvencije.

(1)Zavarovalnica mora obveščati oškodovance o postopku in načinu uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi jedrske nesreče.

(2)Zavarovalnica mora oškodovance pri obveščanju o načinu uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi jedrske nesreče sočasno seznaniti tudi z možnostjo izvensodnega reševanja sporov, pri čemer ne sme izključiti pristojnosti sodišča.

(3)Zavarovalnica mora o nastanku jedrske škode in postopku uveljavljanja odškodninskih zahtevkov obvestiti tudi oškodovance v drugih državah preko tujih zavarovalnic in pozavarovalnic, s katerimi ima sklenjen tak dogovor, preko sredstev množičnega obveščanja, po spletu ali na drug krajevno običajen način.

(1)Če iz ocene iz 13. člena tega zakona izhaja, da znesek odgovornosti uporabnika za jedrsko škodo ne bo zadoščal za popolno poplačilo oškodovancev, upravičenih po 3. členu tega zakona, je treba tudi pri reševanju odškodninskih zahtevkov upoštevati pravila iz četrtega odstavka 13. člena tega zakona.

(2)Če znesek odgovornosti uporabnika za jedrsko škodo iz 4. člena tega zakona ne zadošča za popolno poplačilo oškodovancev ali če znesek odgovornosti države iz 9. člena tega zakona ne zadošča za popolno poplačilo oškodovancev iz 17. člena tega zakona, je pri reševanju odškodninskih zahtevkov treba upoštevati naslednje:

1.      če se zahtevki nanašajo delno na škodo zaradi izgube življenja ali telesne poškodbe, delno pa na drugo škodo, se najprej dve tretjini razpoložljivih sredstev namenita za pokritje škode zaradi izgube življenja ali telesne poškodbe v celoti ali v sorazmerju z razpoložljivimi sredstvi, preostala tretjina pa za pokritje zahtevkov za drugo škodo;

2.      če je bila škoda zaradi izgube življenja ali telesne poškodbe v celoti ali delno povrnjena iz sredstev socialnega ali zdravstvenega zavarovanja, se regresni zahtevki tistih, ki so jo povrnili, obravnavajo kot zahtevki za drugo škodo.

(3)Za zagotovitev sorazmernega poplačila vseh oškodovancev se v zakonu iz tretjega odstavka 14. člena tega zakona lahko določijo pravila o časovno odloženem izplačevanju odškodnine.

(4)Zavarovalnica izplačuje odškodnino v denarju, vendar v posameznih primerih namesto denarja lahko zagotovi še druge oblike pomoči, na primer plačilo zdravljenja, plačilo bivanja v določenem prostoru in podobno.

(1)Do sredstev proračuna iz 9. člena tega zakona so upravičeni oškodovanci za škodo, ki je nastala v Republiki Sloveniji ali drugi državi pogodbenici Bruseljske dopolnilne konvencije, kakor je določeno z 2. členom Bruseljske dopolnilne konvencije, če se njihovi odškodninski zahtevki ne poplačajo v celoti iz sredstev uporabnika.

(2)Oškodovancem iz prejšnjega odstavka ni treba vlagati ponovnih odškodninskih zahtevkov za zneske odškodnin, ki so bili priznani, a ne v celoti poplačani iz sredstev uporabnika.

(1)Za celovit in učinkovit pregled nad prejetimi, izplačanimi ter delno izplačanimi odškodninskimi zahtevki in tožbami mora zavarovalnica voditi evidenco o oškodovancih. Če zavarovanje odgovornosti za jedrsko škodo v skladu z 11. členom tega zakona ni sklenjeno, mora evidenco o oškodovancih voditi uporabnik.

(2)Za potrebe evidence iz prejšnjega odstavka se zbirajo in obdelujejo naslednji osebni podatki oškodovancev, ki so fizične osebe:

-        ime in priimek,

-        matična številka,

-        naslov,

-        višina vloženega odškodninskega ali tožbenega zahtevka,

-        višina prejete, izplačane ali delno izplačane odškodnine.

(3)Evidenco iz prejšnjega odstavka je treba voditi, dokler ne pretečejo zastaralni roki iz drugega odstavka 20. člena tega zakona oziroma vse dokler traja izplačevanje odškodnin.

Za vse odškodninske zahtevke v zvezi z jedrsko nesrečo je stvarno in krajevno izključno pristojno sodišče, izključno pristojno v skladu z zakonom, ki ureja sodišča.

(1)Pravica zahtevati odškodnino zaradi jedrske škode zastara v treh letih, šteto od dneva, ko je oškodovanec izvedel ali bi upravičeno moral vedeti za škodo in za uporabnika, ki je zanjo odgovoren.

(2)V vsakem primeru pravica zahtevati odškodnino po tem zakon zastara, če se ne vloži zahtevek:

1.      ob izgubi življenja ali telesni poškodbi v 30 letih od dneva, ko se je zgodila jedrska nesreča;

2.      ob drugi jedrski škodi v desetih letih od dneva, ko se je zgodila jedrska nesreča.

(1)Kadar jedrska škoda, za katero je odgovoren tuji uporabnik, katerega naprava je na ozemlju pogodbenice Bruseljske dopolnilne konvencije, doseže 1200 milijonov eurov in pristojni organ zadevne pogodbenice v skladu z 10. členom Bruseljske dopolnilne konvencije zahteva od pogodbenic sredstva v skladu z 12. členom Bruseljske dopolnilne konvencije, se potrebna sredstva Republike Slovenije zagotovijo v proračunu.

(2)Na podlagi zahteve pristojnega tujega organa iz prejšnjega odstavka odloči o zagotovitvi sredstev Republike Slovenije Vlada Republike Slovenije.

(3)Sredstva iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v okviru še razpoložljivih sredstev proračuna za odškodnine in iz proračunske rezerve.

(4)Če pristojni organ iz prvega odstavka tega člena vloži zahtevo v septembru ali pozneje, se sredstva zagotovijo iz rednih sredstev proračuna za odškodnine v prvem proračunskem letu po letu, ko je bila zahteva vložena, ter iz proračunske rezerve.

Ne glede na določbe tega zakona, ki se nanašajo na odgovornost države za jedrsko škodo, Republika Slovenija prevzema jamstvo za obveznosti uporabnika domače jedrske naprave za jedrsko škodo, če je jedrska škoda posledica nevarnosti, ki ni zavarovana z zavarovalno pogodbo v skladu z drugim odstavkom 8. člena tega zakona. Jamstvo Republike Slovenije ne sme presegati zneskov iz prvega in drugega odstavka 4. člena tega zakona za posamično jedrsko nesrečo.

(1)Za ureditev razmerij iz naslova jamstva Republike Slovenije iz prejšnjega člena sklene ministrstvo, pristojno za finance, pogodbo z uporabnikom domače jedrske naprave.

(2)S pogodbo iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za finance, in uporabnik domače jedrske naprave pod pogoji iz tega zakona določita poleg konkretnega obsega jamstva predvsem čas veljavnosti pogodbe in višino plačila za takšno jamstvo.

(3)Veljavnost pogodbe iz prvega odstavka tega člena se časovno veže na obdobje zavarovanja, ki ga za kritje svoje odgovornosti za jedrsko škodo sklene uporabnik domače jedrske naprave z zavarovalnico.

(4)Višina plačila za jamstvo je sorazmerna deležu premije, ki se v okviru zavarovanja odgovornosti uporabnika domače jedrske naprave za jedrsko škodo določi glede na odklonjeno zavarovalno kritje po drugem odstavku 8. člena tega zakona.

(1)Jamstvo iz 22. člena tega zakona prevzema Republika Slovenija do spremembe razmer na domačem ali mednarodnem zavarovalnem oziroma pozavarovalnem trgu, vendar najdlje štiri leta od začetka uporabe določb iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

(2)Spremembe okoliščin iz prejšnjega odstavka tekoče spremlja ministrstvo, pristojno za finance, na podlagi podatkov, ki jih mora zagotavljati zavarovalnica.

(1)Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja organ, pristojen za jedrsko varnost.

(2)Če je treba zagotoviti sredstva Republike Slovenije, opravlja nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov tudi ministrstvo, pristojno za finance.

(3)Nadzor iz prvega odstavka tega člena obsega zlasti preverjanje izpolnjevanja določb glede:

1.      prevoza, uvoza in tranzita jedrskih snovi (5. do 7. člen).

2.      obveznega zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo (8. člen).

(4)Nadzor iz drugega odstavka tega člena obsega zlasti preverjanje zakonite in smotrne porabe sredstev proračuna. Pri tem lahko pristojno ministrstvo, ne glede na določila dogovora iz drugega odstavka 14. člena tega zakona o poročanju, kadar koli, ko iz ocene iz 13. člena tega zakona izhaja, da znesek odgovornosti uporabnika za jedrsko škodo ne zadošča za popolno poplačilo oškodovancev, od zavarovalnice zahteva predložitev podatkov ali vpogled v evidenco iz 18. člena tega zakona ter v dokumentacijo, povezano s to evidenco.

(1)Če inšpektorica ali inšpektor (v nadaljnjem besedilu: inšpektor) organa iz prvega odstavka prejšnjega člena pri opravljanju nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug na njegovi podlagi izdan predpis, odredi, da se ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti odpravijo v roku, ki ga določi, in začasno prepove:

1.      obratovanje jedrske naprave, če obratuje brez veljavno sklenjenega zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo,

2.      nadaljnji prevoz jedrskih snovi, če se izvaja brez veljavno sklenjenega zavarovanja za jedrsko škodo ali brez potrdil, dovoljenj in drugih listin, ki so zahtevane s tem zakonom.

(2)Pri začasni prepovedi obratovanja jedrske naprave ali prevoza jedrskih snovi inšpektor na stroške uporabnika odredi vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja.

(3)Če inšpektor ministrstva, pristojnega za finance, pri opravljanju nadzora ugotovi nepravilno ali nesmotrno porabo sredstev proračuna:

1.      odredi, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo v roku, ki ga določi,

2.      začasno prepove nadaljnje izplačevanje sredstev proračuna.

(4)Pritožba zoper odločbo iz prvega do tretjega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.

(1)Z globo 375 000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če pa se ta po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, znaša globa 750 000 eurov, če nima sklenjenega zavarovanja ali ga ne ohranja v ustrezni višini (prvi odstavek 8. člena).

(2)Z globo 15 000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

(3)Z globo 125 000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če pa se ta po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa znaša globa 250 000 eurov, če ni obvestila pristojnega organa o sklenitvi in vsebini zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo (tretji odstavek 8. člena).

(4)Z globo 5 000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

O prekrških iz prejšnjega člena odloča organ, pristojen za jedrsko varnost.

Vlada najkasneje v devetih mesecih od uveljavitve tega zakona izda predpis iz 11. člena tega zakona.

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo (Uradni list SFRJ, št. 22/78 in 34/79), razen 20. člena, ki se uporablja do začetka uporabe tega zakona.

(2)Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:

1.      Zakon o zavarovanju odgovornosti za jedrsko škodo (Uradni list SRS, št. 12/80);

2.      Odlok o določitvi zneska omejitve odškodninske odgovornosti uporabnika jedrske naprave za jedrsko škodo in določitvi zneska zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo (Uradni list RS, št. 110/01), uporablja pa se do začetka uporabe tega zakona.

(1)Določbe 3. do 5. točke 2. člena, 4. in 5. točke prvega odstavka 3. člena, 4. člena, 9. člena, 20. člena in 22. do 24. člena tega zakona se začnejo uporabljati šest mesecev po objavi začetka veljavnosti Protokola o spremembi Konvencije o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 4/10).

(2)Do začetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka je jedrska škoda, za katero se odgovarja po tem zakonu, določena v 3. členu Konvencije o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z Dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in s Protokolom z dne 16. novembra 1982 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/00).

(3)Začetek veljavnosti protokola iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za okolje.

Ta zakon začne veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.