66. člen ZSVarPre

Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ. Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebn

V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči, med drugim je v 11. točki kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi lahko izključijo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se, ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka prejšnjega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Tožnik je z odsvojitvijo svoje nepremičnine izpolnil ravnanje opredeljeno v 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, in sicer tako s prodajo nepremičnine kot tudi s porabo prejete kupnine.

Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na to, da ZSVarPre ali ZUPJS določata drugačen upravni postopek, kot je določen v ZUP, razveljavitev odločbe v postopkih uveljavljanja pravic po ZSVarPre ne more imeti drugačnega učinka kot sicer velja po splošni pravni teoriji, torej le za naprej po izdaji prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZUP in pri odločitvi, od kdaj dalje učinkuje nova odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev socialno varstveih prejemkov, pravilno uporabilo inštitut razveljavitve, tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 30. 4. 2012 (to je zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba o neupravičenosti do socialno varstveni prejemkov). V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo tožencu in pustilo v veljavi datum 1. 1. 2012, za kar se zavzema pritožba, bi prišlo do posega v pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico, kar ustava izrecno prepoveduje.

ZSVarPre in ZUPJS ne izključujeta uporabe ZUP. Iz prvega odstavka 34. člena ZUPJS namreč izhaja tudi, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev (torej tudi do denarne socialne pomoči, itd.) po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. Iz ZUP v tem primeru izhaja, da se v primeru razveljavitvene odločbe ne odpravljajo pravne posledice, ki so že nastale, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena ZUP).

V nekaterih zadevah je pritožbeno sodišče res pritrdilo stališču, da lahko razveljavitev pravnomočnih posamičnih upravnih aktov učinkuje le ex nunc (za naprej). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko stanje. Tožnica kot uživalka pravice do varstvenega dodatka po prej veljavnih predpisih namreč izpolnjuje pogoje za socialno varstvene prejemke tudi po ZSVarPre. Zato je potrebno prej veljavni posamični upravni akt razveljaviti s 1. 1. 2012 in tožnici pripadajoče pravice po novi sistemski zakonodaji priznati s prvim dnem njene uporabe (to je od 1. 1. 2012 dalje). ZSVarPre v 68. členu ureja prenos oz. prevedbo varstvenega dodatka in državne pokojnine in določa, da CSD v primeru, ko upravičenec izpolnjuje pogoje za dajatev tudi po novi zakonski ureditvi, odločbo o pravici do varstvenega dodatka po ZVarDod razveljavi in z isto odločbo z začetkom uporabe tega zakona prizna ustrezno pravico do socialno varstvenih prejemkov po tem zakonu. Zato je glede na namen nove sistemske ureditve socialnovarstvenih prejemkov in ob sistemsko logični razlagalni metodi potrebno (ob podanih pogojih) pravice priznati od dneva pričetka uporabe ZSVarPre, to je s 1. 1. 2012.

Tožnica se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka) po ZUPJS šteje za samsko osebo. Podaljšanje roditeljske pravice namreč ne pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati še preostale člane družine in njihove dohodke. Starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, je nista dolžna preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni.

Pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 49. členu ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, je bistvena ugotovitev višine tožnikovih dohodkov oziroma premoženja. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo nepremičnin, katerih solastnik je tožnik, zato je bila izpodbijana sodba razveljavljena.

Denarna socialna pomoč se po 1. odstavku 27. člena ZSVarPre ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, ki velja od 1. 1. 2012, pa je v 5. odstavku 4. člena določil, da se ne glede na 1. odstavek 27. člena ZSVarPre v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. To pomeni, da vlagatelj, tudi v primeru, če izpolnjuje pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, do le-te ni upravičen, če ima (vlagatelj oziroma njegovi družinski člani) prihranke oziroma premoženje, ki presegajo navadeno vrednost. V tem primeru je namreč podan izključitveni razlog, zaradi katerega se denarna socialna pomoč ne dodeli. V konkretni zadevi je glede upravičenosti tožnice oziroma njene družine do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev potrebno odgovoriti na vpraš

Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija odločbo CSD, s katero je ta, na podlagi 66. in 68. člena ZSVarPre, po uradni dolžnosti ugotavljal ali upravičenci, ki so bili ob začetku uveljavitve ZSVarPre upravičeni do denarne socialne pomoči po ZSV ali varstvenega dodatka po ZVarDod ali državne pokojnine po ZPIZ-1, izpolnjujejo pogoje za dodelitev socialnovarstvenih prejemkov tudi po ZSVarPre. ZDSS-1 izrecno določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani je podana tudi glede odločanja o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.