20.a člen ZEC-UPB2

(1)Uporabnik ekonomske cone lahko pod pogoji iz tega člena uveljavlja davčne ugodnosti iz 20. člena tega zakona za sofinanciranje začetnih investicij ali za odpiranje novih delovnih mest povezanih z začetno investicijo v: – postavitev novega obrata, – širitev obstoječega obrata, – začetek nove dejavnosti, ki pomeni temeljito spremembo proizvoda ali proizvodnega procesa v obstoječem obratu, – nakup obrata, ki se je ukinil oziroma bi se ukinil, če ne bi bil prodan in če ga kupi neodvisen kupec.

(2)Zgornja meja pomoči v obliki davčne ugodnosti za začetno investicijo ali za odpiranje novih delovnih mest povezanih z začetno investicijo iz prejšnjega odstavka ne sme preseči 30% upravičenih stroškov investicije ali odprtja novih delovnih mest. Kolikor je uporabnik ekonomske cone majhno podjetje, se zgornja meja lahko poveča za 20 odstotnih točk, kolikor pa je uporabnik ekonomske cone srednje veliko podjetje, se zgornja meja lahko poveča za 10 odstotnih točk, razen za mala in srednja podjetja, ki poslujejo v sektorju transporta.

(3)Kot upravičeni stroški iz prejšnjega odstavka se štejejo v primeru začetne investicije: – stroški nakupa zemljišč, – stroški komunalnega in infrastrukturnega opremljanja zemljišč, – stroški gradnje ali nakupa objekta oziroma objektov, – stroški za pridobitev osnovnih sredstev, neposredno povezanih s poslovno enoto, kadar se je poslovna enota zaprla ali bi se zaprla, če ne bi bila kupljena, sredstva pa kupi neodvisni vlagatelj, pri čemer se v primeru nasledstva malega podjetja v korist družine prvotnega lastnika ali lastnikov oziroma v korist nekdanjih zaposlenih opusti pogoj, da sredstva kupi neodvisni vlagatelj, – stroški za nakup strojev in opreme, pri čemer pa v podjetjih, ki poslujejo v sektorju transporta, stroški nakupa transportne opreme (premično premoženje) ne spadajo med upravičene stroške, – stroški investiranja v neopredmetena sredstva, pri čemer se za neopredmetena sredstva štejejo sredstva, ki nastanejo s prenosom tehnologije s pridobitvijo patentnih pravic, licenc, znanja ali nepatentiranega tehničnega znanja. Pri malih in srednjih podjetjih se lahko upoštevajo celotni stroški naložb v neopredmetena sredstva. Za velika podjetja so taki stroški upravičeni le do 50% upravičenih investicijskih stroškov za projekt, – za mala in srednja velika podjetja tudi stroški svetovanja, povezani z investicijo, v višini 50% dejansko nastalih stroškov, pri čemer pa se za upravičene stroške štejejo stroški pripravljalnih študij in svetovanj, ki jih zagotovijo zunanji izvajalci, vendar največ do zneska 2.000.000 eurov na podjetje in na projekt.

(4)Kot upravičeni stroški iz drugega odstavka tega člena se v primeru odprtja novih delovnih mest povezanih z začetno investicijo štejejo stroški dela novo zaposlenih delavcev za največ dveletno obdobje, ki zajemajo bruto plače in obvezne prispevke za socialno varnost.

(5)Stroški, ki so povezani z zakupom sredstev, ki niso zemljišča ali zgradbe, se štejejo za upravičene stroške samo pod pogojem, če je zakup izveden v obliki finančnega zakupa in zakupna pogodba vsebuje določbe o obveznem nakupu sredstev po izteku zakupa.

(6)Stroški zakupa zemljišč in zgradb se štejejo za upravičene stroške, če je zakupna pogodba sklenjena za obdobje najmanj petih let po predvidenem dokončanju investicije za velika podjetja in najmanj treh let za mala in srednja podjetja.

(7)Razen pri malih in srednjih podjetjih in pri prevzemih morajo biti nabavljena osnovna sredstva nova. Pri prevzemu je treba vrednost osnovnih sredstev, pridobljenih z državno pomočjo dodeljeno še pred nakupom, odšteti od vrednosti sredstev, ki so predmet nakupa. V primeru prevzema poslovne enote se upoštevajo samo stroški nakupa sredstev od tretje osebe pod pogojem, da je transakcija potekala po tržnih pogojih. Če prevzem spremljajo druge investicije, se stroški, povezani s temi investicijami, prištejejo k stroškom nakupa.

(8)Davčne ugodnosti v skladu s tem členom lahko uveljavlja le uporabnik ekonomske cone, ki zagotovi sofinanciranje začetne investicije (brez državnih pomoči oziroma drugih oblik javnih sredstev), v višini, ki je enaka najmanj 25% upravičenih stroškov.

(9)Kot nova delovna mesta, povezana z začetnimi investicijami, v zvezi s katerimi je mogoče pridobiti državno pomoč, se štejejo delovna mesta, ki se nanašajo na dejavnost, za katero je bila izvršena začetna investicija in so na novo odprta najpozneje v treh letih po dokončani investiciji ter delovna mesta, ki so na novo odprta v enakem obdobju zaradi povečanja stopnje izkoriščenosti zmogljivosti zaradi nove investicije. Povečanje števila delovnih mest pri uporabniku ekonomske cone se ugotavlja kot neto povečanje v primerjavi s povprečjem zadnjih dvanajstih mesecev.

(10)Začetna investicija oziroma novo odprta delovna mesta, povezana z začetno investicijo v zvezi s katero je uporabnik ekonomske cone uveljavil davčne ugodnosti iz 20. člena tega zakona, morajo biti zadržana v okviru ekonomske cone oziroma Slovenije najmanj pet let po zaključku investicije, v primeru majhnih in sredjevelikih podjetij pa najmanj tri leta po zaključku investicije. Če uporabnik ekonomske cone pred potekom tega roka odsvoji ali prenese osnovno sredstvo iz ekonomske cone ali ukine tako ustvarjena delovna mesta, mora v davčnem obdobju, v katerem izvrši prenos ali odsvojitev oziroma ukinitev delovnega mesta, vrniti sorazmerni del pridobljene državne pomoči. Če uporabnik ekonomske cone pred potekom tega roka odsvoji ali prenese sredstvo iz Slovenije, mora vrniti prejeto državno pomoč.

(11)Neopredmetena sredstva, v zvezi s katerimi je uporabnik ekonomske cone uveljavil davčne ugodnosti iz 20. člena tega zakona, se morajo uporabljati izključno pri tem uporabniku, obravnavati se morajo kot sredstva, ki se amortizirajo, kupljena morajo biti od tretje osebe po tržnih pogojih in morajo biti vključena med sredstva tega uporabnika ter zadržana pri tem uporabniku ekonomske cone najmanj pet let, v primeru majhnih in srednje velikih podjetij pa najmanj tri leta po nakupu. Če uporabnik ekonomske cone pred potekom tega roka odsvoji sredstvo, mora vrniti prejeto državno pomoč.

(12)Kadar podjetje prejme državno pomoč v obliki tveganega kapitala, ter v prvih treh letih po prejemu tveganega kapitala, zaprosi za pomoč po tem zakonu, lahko znaša najvišja dovoljena stopnja intenzivnosti pomoči do 24% upravičenih stroškov investicij ali stroškov ustvarjenih delovnih mest povezanih z investicijo za velika podjetja. Za srednja podjetja se tako določena zgornja meja poveča za 8 odstotnih točk in za mala podjetja 16 odstotnih točk, razen za mala in srednja podjetja, ki poslujejo v sektorju transporta.

(13)Za mala in srednja podjetja, ki so prejela pomoč v obliki tveganega kapitala, ter v prvih treh letih po prejemu tveganega kapitala, zaprosijo za pomoč po tem zakonu, znaša najvišja dovoljena stopnja intenzivnosti pomoči do 40% upravičenih stroškov iz sedme alineje tretjega odstavka tega člena.