54. člen ZPol-UPB7

Zagovornik v pritožbi vztraja na stališču, da uporaba poligrafa v kazenskem postopku v primeru obdolženčeve privolitve (svobodne odločitve) ni nedovoljena. V predmetni zadevi se je obdolženec svobodno odločil za poligrafiranje in poročilo o poligrafskem testiranju je v spis vložila obramba v (razbremenitev suma) korist obdolženca, torej ne njemu v škodo in ne s kršenjem njegovih pravic. Sodnica za izločitev tega dokaza (indic) zato ni imela zakonske podlage v 83. členu ZKP. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, sicer ne iz razloga, ki ga navaja pritožba, da dokaz (indic) pridobljen po volji in zavedanju obdolženega in njemu v korist, ne more biti predmet izločitve, ampak iz razloga, ker ne gre za dokaz, ki bi bil posledica protipravno izvedenih procesnih dejanj in ne obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP), ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju (236. člen ZKP). Poročilo o poligrafskem testiranju, ki ga je obramba pridobila po zasebni poti, ko torej ne gre za poročilo o poligrafskem testiranju iz šestega odstavka 54. člena Zakona o policiji (Pol), je sestavni del obdolženčevega zagovora, ki ga bo sodišče

Res je sicer, da je obdolženec ena izmed oseb, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, vendar je v tretjem odstavku 307. člena ZKP predvidena izjema, sestavljena iz štirih pogojev. Trije so bolj formalne narave (pravilno vabljenje, zagovornikova navzočnosti in predhodno zaslišanje), medtem ko je eden (ne-nujnost navzočnosti) odvisen od predhodne presoje stanja stvari na glavni obravnavi. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe. S slednjim so mišljene točke v izreku sodbe, ki v obravnavanem primeru vsebuje odločbo iz 1., 2., 4. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Pritožbeno sodišče sicer ne more zanikati določenih spoznavnih učinkov zapisnikov o prepoznavah obdolženčev iz predkazenskega postopka, kar nenazadnje izhaja že iz samih razlogov sodbe v 19. točki obrazložitve, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v istih razlogih postavilo jasno ločnico med zapisnikom o prepoznavi oseb po fotografijah kot delom zbiranja obvestil, ki nimajo procesnopravne veljave, sodba pa nanje ne sme biti oprta in med izpovedbami prič, ki so opisovale, kako so prepoznavo po fotografijah na

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi p

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da rezultati poligrafskega testiranja ne morejo biti dokaz v kazenskem postopku in da gre za obvestilo, s katerim sodnik po določbi 83. člena ZKP ne sme biti seznanjen.

Če obramba šele v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu (zahteva za obnovo postopka) predlaga izvedbo dokaza, mora izkazati njegov obstoj in pravno relevantnost oziroma njegovo uspešnost z višjo stopnjo verjetnosti kot v postopku na prvi stopnji, in sicer glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. Brž ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico za obdolženca ugodnejšo sodbo, mora sodišče dokazni predlog sprejeti in dokaz izvesti. Sodnik ni vezan na mnenje izvedenca. Mnenja, ki s stališči pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (257. člen ZKP). Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je sicer dopustna v predkazenskem postopku (3. odstavek 54. člena ZPol), vendar pa dobljenih rezultatov ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, saj niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP.

Dopis, s katerim je policija odgovorila na zahtevo državnega tožilca za zbiranje obvestil, podano že po končani preiskavi, da preveri, na katerem naslovu prebiva obsojeni in kdo se oglaša na določeni telefonski številki, samo zaradi takega načina opravljanja poizvedb kot dokaz ni nezakonit. Je pa njegova dokazna vrednost, kolikor se nanaša na identifikacijo osebe, ki se je na klic oglasila, nizka. Po naši procesni zakonodaji gotovost, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, ni pravni standard. Vprašanje, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano s stopnjo verjetnosti, ki je pri obsodilni sodbi povzdignjena na raven resničnosti, je dejansko vprašanje. Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je v predkazenskem postopku dopustna (3. odstavek 54. člena Zakona o policiji, ZPol), vendar to ni dokaz, na katerem bi smela temeljiti sodba, temveč sredstvo oziroma metoda za izločevanje posameznih osumljencev iz kroga domnevnih storilcev. S trditvijo, da je sodišče prekršilo načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, ne da bi pri tem opredelili katero od kršitev izvedbenih določb, vložniki zahteve za varstvo zakonitosti niso zadost