263. člen ZGD-1-UPB3

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.

Ni sporno da je bil nakup poslovnega deleža v A. v skladu s strategijo B., zato sam nakup poslovnega deleža ni sporen. Sporna je le cena, ki jo je tožeča stranka plačala. Dejstvo, da je neka odločitev v skladu s poslovno strategijo družbe, namreč še ne pomeni, da so člani NS pri soglasju za sklenitev posla pod konkretnimi pogoji ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva od udeležencev v gospodarskih razmerjih, še posebej od članov organa nadzora gospodarskih družb. Vprašanje torej je, ali se ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med upravo in nadzornim svetom člani NS lahko zadovoljijo s pridobljenimi informacijami (ki jih je v bistvu v celoti pripravila Uprava), ali pa bi skrben član NS moral karkoli dodatno preverjati. Nobenega dvoma ni, da članu NS ni treba samostojno na novo ugotavljati učinkov povezovanja. Pri presoji ravnanja tožencev pa je treba izhajati iz dejstva, da nakup nekontrolnega deleža neke družbe sam po sebi praviloma ne ustvarja sinergijskih učinkov. Gre za dejstvo, ki mora biti članom nadzornih organov delniških družb po prepričanju pritožbenega sodišča znano. Zato se od njih lahko pričakuje, da pred izdajo soglasja k nakupu pridobijo dodatne informacij

Pritožniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na 164. člen v zvezi s 166. in 167. členom takrat veljavnega ZBan-1, saj so ti členi urejali največjo možno izpostavljenost banke proti posameznim osebam v posebnem razmerju z banko. Ne gre torej za specialno določbo v razmerju do 270. a člena ZGD-1, ki ureja vprašanje obvladovanja konflikta interesov. Drži sicer, da se Uprava mora zanesti na svoje strokovne službe. Vendar bi predlogom služb brez zadržkov lahko sledila kvečjemu v primeru, da iz njihovih poročil ne izhajajo nobena opozorila. V predmetni zadevi je strokovna služba opozarjala na kreditno nesposobnost kreditojemalca pod predpostavko enakega obsega in uspešnosti poslovanja, zato bi Uprava morala pred odločitvijo po potrebi pridobiti dodatne informacije, predvsem pa razpravljati o razlogih za in proti dodelitvi kredita in o tem, kakšno tveganje predstavlja odobritev dodatnega kredita A. d.d. ter kako kredit ustrezno zavarovati.

Tudi v primeru, da gre samo za formalnega (slamnatega) poslovodjo, te okoliščine ni mogoče razlagati na način, da je tak poslovodja prost vsake obveznosti v zvezi z vodenjem družbe in s tem vsake odgovornosti za škodo, ki družbi tudi zaradi njegove opustitve ustrezne skrbnosti nastane.

Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, pa ni dopustno več uveljavljati, upoštevaje ob tem, da se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek. V ta sklop dejstev pa sodijo tudi tista dejstva, ki v predhodnem postopku niso bila navedena (pa bi zaradi sklepčnosti tožbe morala biti), kot je to v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1.

Toženci, ki so komitentu z boniteto C podaljševali rok odplačila kredita (ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj, brez dvoma niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. in četrti odstavek 177. člena Zban-1). Še toliko bolj zato, ker komitent (tako vsaj izhaja iz neprerekanih ugotovitev dokaznega postopka) projekta ni uspel realizirati, njegov ekonomski položaj pa se je slabšal.