56. člen ZTuj-1-UPB6

Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo. Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška. Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to,

Pristojni upravni organ ob odločitvi o nastanitvi revidenta v Center ni razpolagal s podatki o tujčevem slabem psihičnem stanju, zato je bila kot pravna podlaga pravilno uporabljena določba prvega odstavka in ne tretjega odstavka 56. člena ZTuj-1. V postopku odstranitve tujca iz države obvezno zastopanje tujca v zakonu ni predvideno. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da zakonsko določbo 56. člena ZTuj-1 šteje za ustavno skladno in postopka presoje ustavnosti tega člena ZTuj-1 kljub revidentovemu predlogu ne bo začelo, razlogov za to pa mu ni treba pojasnjevati, s tem pa ni zadostilo kriterijem obrazloženosti razlogov, ki jih je uporabilo pri svoji odločitvi, in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožniku bi moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v danem roku ne bi zapustil, bi upravni organ lahko pričel s postopkom prisilne odstranitve iz države in bi tožniku izdal sklep o namestitvi v Center za tujce. Cilj direktive 2008/115/ES je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah, določitev jasnih, preglednih in poštenih pravil oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi po poštenem in preglednem postopku. Ta Direktiva v času odločanja tožene stranke res še ni bila implementirana v nacionalno zakonodajo, vendar bi jo kljub temu morali organi pri odločanju uporabljati kot razlagalni pripomoček in torej nacionalne predpise razlagati in uporabljati v duhu direktive.

Upravni organ je glede na ugotovljena dejstva, da tožnik po pravnomočno končanem postopku mednarodne zaščite ni prostovoljno zapustil RS, odredil nastanitev v Centru za tujce. V kolikor tožnik meni, da zaradi slabega psihičnega stanja izpolnjuje pogoje za milejši ukrep, določen v 59. členu ZTuj-1, lahko iz tega razloga vloži prošnjo, da se njegova nastanitev v Centru za tujce odpravi.

Pravica do zadrževanja tujca v Republiki Sloveniji velja oziroma se izvaja le na ozemlju Republike Slovenije. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zaradi odhoda iz Republike Slovenije ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor v zadevi izdaje dovoljenja za zadrževanje tujca po 52. členu ZTuj-1.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi