40. člen ZTuj-1-UPB6

Tožničina mati ima dovolj sredstev za preživljanje, tožnica pa v upravnem postopku ni zatrjevala in niti dokazovala, da pokojnina, ki jo prejema mati ne zadošča za njeno oskrbo, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da dejansko stanje glede njene preživninske obveznosti do matere ni bilo pravilno ugotovljeno.

Čeprav je v obravnavanem primeru upravni organ prve stopnje v svoji zavrnilni odločbi napačno navedel, da je zoper tako odločbo dopustna pritožba, pa je tožena stranka pravilno zavrgla revidentkino pritožbo, saj je po določbi četrtega odstavka 65. člena ZTuj-1 pritožba dopustna samo v primeru zavrnitve izdaje dovoljenja po 33., 36. in 37. členu tega zakona, ne pa tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je bila zavrnjena revidentkina prošnja po 40. členu ZTuj-1.

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.