iuris
§ zakonZakon o poštnih storitvah · ZPSto-2 · velja od 2. 8. 2009

20. člen ZPSto-2

(postopek izračuna neto stroška obveznosti univerzalne storitve)

Sodna praksa: 1 odločba navaja ta člen · zadnja 27. 5. 2021Vse odločbe ↓
  • UPRS Sodba II U 76/2018-19Upravno sodišče RS · 2021

    Iz zakonskega besedila 20. in 21. člena ZPSto-2 ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pravil izhaja, da zakon in podzakonski akti ne predpisujejo obveznih formalnih sestavin vloge v smislu 66. člena ZUP, ampak določajo materialno pravne pogoje, ki morajo biti izkazani, da je zahtevek utemeljen. Po mnenju sodišča je zato tožena stranka, kolikor vloga vsebuje vsebine iz 66. člena ZUP, prvega odstavka 20. člena ZPSto-2 in 9. člena Splošnega akta, v skladu s 140. členom ZUP dolžna obravnavati zahtevo stranke, upoštevaje tista dokazila o obstoju dejstev iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki so bila pridobljena v postopku. Sodišče se zato strinja s stališčem tožnice, da je bila njena vloga v času odločanja popolna in razumljiva ter da je vsebovala vse, kar je potrebno, da bi jo lahko tožena stranka obravnavala, oziroma presojala njeno utemeljenost, predvsem upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZPSto-2, ki Agenciji nalaga, da je dolžna, če ugotovi, da izračun neto stroškov UPS, ki ga je pripravil vlagatelj zahteve, ni ustrezen, sama spremeniti izračun.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 30. 10. 2015
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Člen se sklicuje na

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

1 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 5. 2021
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–1 od 1
  • UPRS Sodba II U 76/2018-19
    Upravno sodišče RS · 27. 5. 2021

    Iz zakonskega besedila 20. in 21. člena ZPSto-2 ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pravil izhaja, da zakon in podzakonski akti ne predpisujejo obveznih formalnih sestavin vloge v smislu 66. člena ZUP, ampak določajo materialno pravne pogoje, ki morajo biti izkazani, da je zahtevek utemeljen. Po mnenju sodišča je zato tožena stranka, kolikor vloga vsebuje vsebine iz 66. člena ZUP, prvega odstavka 20. člena ZPSto-2 in 9. člena Splošnega akta, v skladu s 140. členom ZUP dolžna obravnavati zahtevo stranke, upoštevaje tista dokazila o obstoju dejstev iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki so bila pridobljena v postopku. Sodišče se zato strinja s stališčem tožnice, da je bila njena vloga v času odločanja popolna in razumljiva ter da je vsebovala vse, kar je potrebno, da bi jo lahko tožena stranka obravnavala, oziroma presojala njeno utemeljenost, predvsem upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZPSto-2, ki Agenciji nalaga, da je dolžna, če ugotovi, da izračun neto stroškov UPS, ki ga je pripravil vlagatelj zahteve, ni ustrezen, sama spremeniti izračun.