20. člen BBHSZ

Za odločitev o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je ključno, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj je dopolnjena pokojninska oziroma zavarovalna doba in pa starost zavarovanca. Pri tem ni odločilno, da je tožnica že bila upokojena v BiH, niti da je tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nosilec v BiH) pristojnemu nosilcu v Sloveniji posredoval zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine. Vsaka država po svoji zakonodaji ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica že s tem, ko je pridobila pravico do pokojnine v BiH, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, morajo biti za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pokojni tožničin mož v Sloveniji ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, dopolnil pa je tudi le 3 leta, 6 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, zaradi česar v obravnavani zadevi zakonsko določeni pogoji na strani pokojnega tožničinega moža A.A. za priznanje pravice do vdovske pokojnine niso izpolnjeni. Že iz tega razloga, ker niso izpolnjeni pogoji na strani pokojnega zavarovanca, tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati na podlagi določbe 52. člena ZPIZ-2. Izpolnjeni pa niso niti pogoji za uporabo prehodne določbe 392. člena ZPIZ-2, na podlagi katere je odločilen datum nastanka zavarovalnega primera, torej smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic. Tožnico je ob smrti pokojnega moža dopolnila le 31 let starosti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo. Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo

Skladno z določbami 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se določi sorazmerni del pokojnine tako, da se znesek po skupni pokojninski dobi pomnoži s številom mesecev slovenske pokojninske dobe in nato zmnožek deli s seštevkom skupne pokojninske dobe.Tožniku se sorazmerni del starostne pokojnine odmeri tako, da se najprej izračuna teoretični del (znesek) dajatve, do katere bi imel tožnik pravico, če bi se za izračun pokojnine upoštevale vse zavarovalne dobe, ki se štejejo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Dejanski znesek pokojnine pa se izračuna tako, da se teoretično izračunani znesek pokojnine pomnoži z meseci pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, to je s 97 meseci (za 8 let in 1 mesec pokojninske dobe) ter ta zmnožek deli s skupno pokojninsko dobo v trajanju 402 meseca (to je za 33 let in 6 mesecev).