20. člen MKPI
Osebna mobilnost
Države pogodbenice sprejmejo učinkovite ukrepe, s katerimi invalidom zagotavljajo največjo mogočo samostojno osebno mobilnost, kar vključuje: a) omogočanje osebne mobilnosti invalidov na način in ob času, ki ju sami izberejo, ter po sprejemljivi ceni; b) omogočanje dostopa invalidom do kakovostnih pripomočkov za gibanje, tehničnih pripomočkov, podpornih tehnologij in oblik pomoči človeka ali živali ter posrednikov, tudi tako, ki je na razpolago po sprejemljivi ceni; c) usposabljanje invalidov in strokovnjakov, ki delajo z njimi, za pridobivanje spretnosti za mobilnost; d) spodbujanje proizvajalcev pripomočkov za gibanje, tehničnih pripomočkov in podpornih tehnologij, da upoštevajo vse vidike mobilnosti invalidov.
- UPRS Sodba I U 888/2019-5Upravno sodišče RS · 2019
Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 5. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 888/2019-5Upravno sodišče RS · 23. 5. 2019
Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.