9. člen MKEOMS

1) Predstavniki držav članic imajo pri opravljanju uradnih nalog in med potovanji na sestanke in nazaj te privilegije in imunitete: a) imuniteto pred priprtjem in pridržanjem in pred zasegom osebne prtljage, razen pri hujših kaznivih dejanjih ali če se zalotijo pri storitvi, poskusu storitve ali tik po storitvi kršitve; b) imuniteto v zvezi z dejanji, vključno z besedami, izrečenimi ali zapisanimi med opravljanjem nalog in tudi po njihovem dokončanju, vendar pa imuniteta ne velja, če povzročijo škodo z vozilom ali drugim prevoznim sredstvom, ki jim pripada ali ga vozijo; c) nedotakljivost vseh uradnih listin in dokumentov; d) izvzetje pri izvajanju ukrepov, ki omejujejo priseljevanje, in pri formalnostih pri registraciji tujcev; e) enako obravnavanje glede predpisov o valuti in menjavi, kakor so ga deležni predstavniki tujih vlad pri začasnih uradnih nalogah; f) enako obravnavanje glede carine za njihovo osebno prtljago, kakor so je deležni predstavniki tujih vlad pri začasnih uradnih nalogah. 2) Privilegiji in imunitete predstavnikom držav članic niso dodeljene zaradi osebnih koristi, temveč da bi zagotovili njihovo popolno neodvisnost pri opravljanju nalog, povezanih z Eumetsatom. Zato je dolžnost države članice, da odreče imuniteto predstavniku, kadar bi imuniteta ovirala izvajanje pravnih postopkov in kadar jo je mogoče odreči, ne da bi to vplivalo na namen dodelitve imunitete. 3) Nobena država članica ni zavezana, da svojim predstavnikom dodeli privilegije in imunitete.