23. člen ZDZdr

Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da pritožba tudi napačno razlaga pojem zastopnika v smislu 62. člena ZDZdr. Navedena določba res predvideva, da je v postopkih, kot je predmetni (t.j. v postopkih za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih) treba zaslišati nasprotnega udeleženca v prisotnosti odvetnika, izvedenca in zastopnika. Vendar s pojmom zastopnik v smislu 62. člena ZDZdr ni mišljen njegov zakoniti zastopnik, temveč zastopnik v smislu določb ZDZdr. Le-ta v 18. točki 2. člena opredeljuje zastopnika kot posameznika, ki kot zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja varuje pravice, interese in koristi osebe. V skladu s 23. členom ZDZdr ima pridržana oseba v postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi pravico do zastopnika. Kot izhaja iz 26. člena ZDZdr, zastopnika imenuje in razrešuje minister, pristojen za socialno varstvo, to ministrstvo pa tudi vodi seznam zastopnikov. Le-ti morajo biti posebej kvalificirani. V postopkih, kot je obravnavani, ob sprejemu na oddelek pod posebnim nadzorom osebo pregleda sprejemni zdravnik in izpolni obrazec, ki vsebuje med drugim tudi osebno ime zasto

Pritožba pooblaščenke in pridržane osebe izpostavlja, da je bila pridržani osebi kršena pravica t. i. mirande. Sodišče prve stopnje je v postopku zadržani osebi zagotovilo v ZDZdr določena procesnopravna jamstva, ki imajo svojo podlago (tudi) v 19. členu Ustave. Sodišče je opozorilo zadržano osebo, da mora govoriti resnico. Ker je v teh postopkih položaj udeleženca bistveno drugačen, kot položaj stranke ali udeleženca v drugih (ne)pravdnih postopkih, ima pravica zoper samoobtožbo širši (drugačen) pravni pomen, zaradi učinkovite zaščite varstva pravic zadržane osebe.

Pritožnik trrdi, da pred narokom ni uspel vzpostaviti stika z zastopnikom oziroma zastopnica, s katero je vzpostavil ta stik, se naroka ni mogla udeležiti, vendar spisovni podatki te njegove navedbe ne potrjujejo.