17. člen ZDZdr

Ugotovitev, da je podana pisna izjava nasprotne udeleženke pravno upoštevna, ker je sposobna oblikovati svojo pravo voljo in razumeti pomen podanega soglasja, ima oporo v strokovnem mnenju izvedenke psihiatrične stroke.

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Ugotovitev, da se bo bolezen (paranoidna shizofrenija) brez ustreznega zdravljenja le še poglabljala, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko kljub ustreznim zdravilom pacient ne doseže več remisij, kar ima za posledico hudo invalidiziranje osebe, pri čemer odločitev o zavrnitvi zdravljenja ni plod svobodne volje in razumne presoje, ustreza standardu hudega ogrožanja lastnega zdravja v smislu 39. člena ZDZdr.

Namen sklepa, s katerim se uvede postopek prisilnega pridržanja in zdravljenja je, da je takšen postopek nujen glede na stanje posameznika, kar je bilo v pritožnikovem primeru ugotovljeno, njegova psihična bolezen (akutno poslabšanje shizoafektivne motnje z manično simptomatiko) pa tako s strokovnega kot pravnega stališča v nadaljevanju pravilno obravnavana in presojana.

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

Po drugem odstavku 17. člena ZDZdr se pri obravnavi osebe upošteva njena volja, vendar le, če je ta v njeno korist.

Sodna praksa pri odločanju o pritožbah varstvenih zavodov v podobnih primerih ugotavlja, da bi ob ugotovitvi, da se vsi v postopek pritegnjeni socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot pritožnik, ostala le možnost, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Takšna odločitev pa bi bila nezakonita in protiustavna.

Pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, je treba upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi ZSV. Normativna klasifikacija upravičencev in izvajalcev storitev med drugim temelji na njihovi starosti. Ker je opredelitev starosti sestavni del dejanskega stanu podzakonskega predpisa, odgovor na vprašanje, ali spada zadržana oseba v posebni socialno varstveni zavod za dom za starejše občane, ni le dejansko, ampak tudi oziroma zlasti pravno vprašanje.

Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu II Ips 155/2016 z dne 16. 6. 2016, bi ob ugotovitvi, da se vsi v postopek pritegnjeni socialno varstveni zavodi soočijo z enakimi postopkovnimi problemi kot revident, bila edina preostala alternativa v rezervi le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi - kar pa bi bilo nezakonito in protiustavno.

Zdravljenje z depo medikamentozno terapijo v nadzorovani obravnavi se je izkazalo za uspešno. Ambulantno zdravljenje zaenkrat ne pride v poštev, zaradi popolne nekritičnosti osebe do svoje bolezni in potrebe po zdravljenju.

ZDZdr v 35. členu določa, da se načrt zdravljenja redno preverja in po potrebi revidira, pri čemer mora zdravljenje potekati v skladu s strokovno preverjenimi metodami in mednarodno priznanimi standardi. Udeleženki zdravljenje z zdravili v depo obliki res ni po volji, res je tudi, da se pri obravnavi udeleženca upošteva tudi njegova volja, vendar le, če je ta v njegovo korist. V konkretnem primeru volja udeleženke, da zdravila prejema v obliki tablet, ni v njeno korist.