93.h člen ZTuj-1-UPB5

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je bil tožnik v kratkem obdobju obravnavan s strani organov pregona in sodišča, zato iz navedenih razlogov obstajajo zavrnilni razlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, pri čemer pa Ustava v tretjem odstavku 53. člena sicer res določa, da država varuje družino ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, vendar pa v 15. členu tudi določa, da so človekove temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih. Upravni organ pri ocenjevanju okoliščin, ali je prebivanje tujca lahko povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni vezan na odločitve Komisije za pogojne odpuste, ampak je pri svojem odločanju povsem neodvisen in odloča po svojih kriterijih. Evropska konvencija o človekovih pravicah predvideva omejitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, če to zahtevajo pogoji javne varnosti ali zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi.

V tem postopku tožniku pred izdajo drugostopenjske odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o svojem družinskem življenju. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe opraviti posvet s pristojnimi organi Nemčije in upoštevati njene interese, poizvedeti nekoliko več o kaznivem dejanju, ki naj bi ga tožnik storil, dati tožniku možnost, da pojasni svoje vezi z družino in šele potem odločiti, ali razlog združitve z družino pretehta nad tem, da je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa.

Upravni organ, glede na dikcijo 2. alinee prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 in ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik že pred vložitvijo vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana izvrševal kazniva dejanja, za katera je že bil dvakrat pravnomočno obsojen, ni bil dolžan preverjati ne časovne oddaljenosti obsodb ne vpliva kaznivih dejanj na javni red in mir, saj zakon tega ne zahteva. Takšne zahteve pa ne vsebuje niti Direktiva Sveta 2003/86/ES o pravici do združitve družine. Z izpodbijano odločbo organ tudi ni posegel v tožnikovo pravico iz 8. člena EKČP, saj je omejitev in razlogi za omejitev navedene pravice določena z zakonom.

Podatek, da je bil tožnik leta 2003 predčasno odpuščen s prestajanja petletne kazni zapora, ne spremeni dejstva, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje ropa, torej kaznivo dejanje, ki že po svoji naravi pomeni nevarnost za javni red in mir. Ker niti iz ostalih podatkov v spisih ne izhaja, da je tožnik po odpustu iz prestajanja zaporne kazni, torej po letu 2003, spoštoval pravni red Republike Slovenije, pač pa iz njih celo izhaja, da je bil po letu 2003 zabeležen tudi v Schengenskem informacijskem sistemu zaradi podobnega kaznivega dejanja ropa in velike tatvine, tožena stranka le na podlagi podatka, da je bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ni mogla oceniti, da njegovo bivanje ne pomeni nevarnosti za javni red in varnost Republike Slovenije. Ob upoštevanju navedenega tudi tožbene trditve o tem, da od leta 2003 tožnik ni bil več obravnavan v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku, niso utemeljene in so v nasprotju s podatki v spisih.