39. člen ZRev-2

Tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti letnega poročila s sklicevanjem na neustrezno izvedeno povečanje osnovnega kapitala, ki je bilo s sklepom sprejeto na skupščini, pregledano s strani revizorja in vpisano v sodni register. Takšna tožba je nesklepčna. Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila. Ničnost letnega poročila ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nuj

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni dokazala, da je direktorico v maju 2018 obvestila o nameravani ustanovitvi svoje revizijske družbe in ker tožnica obenem ni niti trdila, da bi toženo stranko ob drugi priliki obvestila o ustanovitvi te družbe oziroma da bi pridobila soglasje Partnerja za etiko in neodvisnost in Partnerja za obvladovanje tveganja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica opustila svojo dolžnost obveščanja tožene stranke iz Priročnika in ZRev-2. Ker prvi odstavek 52. člena ZRev-2 zahteva poročanje o že pridobljenih deležih, Priročnik pa pridobitev predhodnega pisnega soglasja Partnerja za etiko in neodvisnost in Partnerja za obvladovanje tveganja, teh obveznosti pa tožnica ni zagotovo izpolnila, bi bila kršitev podana, čeprav bi tožnica dokazala, da je v maju 2018 direktorico tožene stranke na sestanku obvestila o nameri ustanovitve svoje družbe.

Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče

Tožeča stranka ni sodelovala v postopku nadzora, odredba ji ni bila vročena ter je bila z izdano odredbo seznanjena šele s strani revizijske družbe. Po navedbah v tožbi naj bi sicer tožeča stranka pri Agenciji „podala predlog za odpravo kršitev, storjenih v upravnem postopku in vložila pravna sredstva“. Ne izkazuje pa, da bi bilo o teh njenih vlogah že tudi odločeno, oziroma da bi ji bil v tej zvezi priznan položaj stranskega udeleženca. To pa pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe ne izkazuje ne položaja stranke in ne položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku in da ji zato ni mogoče priznati položaja stranke in s tem aktivne legitimacije za tožbo v upravnem sporu. Po določbah 110. člena ZRev-2 je dovoljeno začeti postopek sodnega varstva proti odločbam, kar pomeni, da zoper odredbo neposrednega sodnega varstva ni. Posebnega sodnega varstva tudi ni proti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo (1. alinea drugega odstavka 110. člena), se pa lahko ta odločba izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je Agencija izdala zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo (četr