40. člen KZ-1

Nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke je dejstvo, da obdolženec ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja.

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Bistvo zavarovalne pogodbe je določitev obsega zavarovanja, torej višine zavarovalne vsote, zavarovalne premije ter drugih pogojev za izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega dogodka. Podpisnici zavarovalnih pogodb sta bili sicer obtožena A. A. kot zavarovanka in obtožena Č. Č. kot zavarovalka in s tem tudi plačnica premij (obtoženi B. B. je v pogodbah naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), vendar že samo sodelovanje pri sklepanju zavarovalnih pogodb, in sicer pri določanju zavarovalnih vsot, zadosti zahtevi po konkretizaciji objektivnega elementa sostorilstva. Čeprav se obtoženemu B. B. izrecno ne očita, da je sodeloval tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe z Zavarovalnico X. (v pogodbi je naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), to še ne pomeni, da je pri tem dejanju konkretizacija objektivnega kriterija sostorilstva izostala. Opis dejanja je potrebno presojati celostno in ne po posameznih delih, še toliko bolj, če gre za sostorilstvo - torej skupno izvršitev, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja oz. odločilno prispeva h kaznivemu dejanju. Kljub osebnemu stečaju obtoženke so zava

Obtoženca sta delovala v sklopu skupnega dogovora o tekmovanju in tako soprispevala k konkretni nevarnosti za življenje in telo prisotnih oseb, v posledici katere je prišlo tudi do hujše posledice, vendar je potrebno trk enega od soobtožencev v oškodovanca šteti za odločilen odstop od dogovora obtožencev, v smislu nenaklepnega ekscesa, za katerega "sostorilec" ne odgovarja.

Zakon o kazenskem postopku ureja le temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, za odmero odškodnine (po posamičnih oblikah) pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, torej Obligacijski zakonik. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka, ki je sicer v vzročni zvezi s priporom, je zato treba 1. točko 27. člena Zakona o dohodnini navezati na 5. točko 27. člena, ki načeloma izključi vse odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek, torej tudi tiste, ki so povezane z odškodninami, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom.

Obsojenka, ki se je z neznanim storilcem najprej dogovarjala o storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja, sama večkrat klicala in nato posodila telefon neznanemu storilcu za klic oškodovanca, kasneje pa oškodovancu še sama zagrozila preko njegove gospodinjske pomočnice, je izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja oziroma sodelovala pri njegovi izvršitvi (in ni šlo le za njen prispevek k poskusu storitve kaznivega dejanja).