27. člen ZST-1

Omenjena odločba ustavnega sodišča in novela ZST-1D določata zgolj najvišjo vrednost spornega predmeta, ne pa tudi skupno določeno najvišjo sodno takso za postopek pred sodiščem, ki ga lahko plača stranka. ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse v posameznem postopku (ko gre za več različnih zahtevkov ali predlogov, katerih vrednost se ne sešteva).

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.

Predmet spora po tožbi in nasprotni tožbi je namreč en predmet, katerega predstavlja oz. je predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank, ki se je s sodbo sodišča tudi razdelilo med pravdni stranki.

V skladu s 27. členom ZST-1 se v postopku delitve stvari ali skupnega premoženja vrednost predmeta postopka določi po vrednosti stvari ali premoženja, ki se deli. Predlagateljica je poravnala zgolj sodno takso za premoženje, katerega delitev je sama predlagala. Nasprotni udeleženec pa je v svojem odgovoru na predlog navedel, da je potrebno upoštevati kot skupno premoženje, torej premoženje, ki ga je potrebno s predmetnem postopku deliti. 126. člen ZNP namreč določa, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih deležev. Med skupne stroške pa spadajo tudi sodne takse za predlog.

Zavezanec za plačilo sodne takse za predlog za delitev solastne stvari je predlagatelj nepravdnega postopka. Njegova obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka. Taksna obveznost se določi glede na vrednost predmeta nepravdnega postopka, pri čemer se v postopku delitve solastne stvari določi vrednost predmeta postopka po vrednosti celotne stvari, ki se deli.

Način predlagane delitve in višina solastninskih deležev na stvari za odmero sodne takse v delitvenem postopku nista pravno odločilna.

Plačilni nalog je po določbi 1. odst. 34. čl. ZST-1 odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V ZST-1 ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Vrednost predmeta postopka za razdružitev solastne nepremičnine predstavlja vrednost stvari, ki se deli, torej celotne nepremičnine.