5. člen ZVKD-1
(varstvo pravic lastnikov)
(1)Lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini se omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva. Država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva morajo izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine (v nadaljnjem besedilu: posestniki).
(2)Lastnika je treba obveščati o zadevah varstva, ki vplivajo na izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj.
- UPRS sodba II U 202/2013Upravno sodišče RS · 2014
Izpodbijani odlok ni bil sprejet brez dejanske in pravne podlage. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil postopek za sprejem odloka izpeljan v skladu z 12. in 13. členom ZVKD-1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil strokovne podlage za razglasitev spomenika lokalnega pomena, spomenik pa je bil razglašen z odlokom občinskega sveta. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijani odlok pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in da je bil sprejet v nasprotju s 5. členom ZVKD-1. ZVKD-1 v svojem 5. členu določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva in da morajo država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Tega, da odlok najmanjšega možnega obsega, potrebnega pri posegu v lastninsko pravico ne bi upošteval, namreč tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.
- VSRS Sodba X Ips 330/2010Vrhovno sodišče RS · 2011
Vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v revidentovo pravno korist, to je v lastninsko pravico, katere varstvo je zajamčeno z Ustavo RS (glej 67. in 69. člen Ustave RS). Tak vpis namreč pomeni določitev pravnega statusa nepremičnine kot kulturne dediščine, kar pa je prvi pogoj za to, da se v nadaljevanju zaradi varstva te dobrine določijo lastninske omejitve, in sicer v postopkih sprejemanja prostorskega akta in se konkretizirajo z upravno odločbo (kulturnovarstveni pogoji, soglasje ali odločba v inšpekcijskem postopku). Zato po presoji Vrhovnega sodišča lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 2. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba II U 202/2013Upravno sodišče RS · 5. 2. 2014
Izpodbijani odlok ni bil sprejet brez dejanske in pravne podlage. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil postopek za sprejem odloka izpeljan v skladu z 12. in 13. členom ZVKD-1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil strokovne podlage za razglasitev spomenika lokalnega pomena, spomenik pa je bil razglašen z odlokom občinskega sveta. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijani odlok pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in da je bil sprejet v nasprotju s 5. členom ZVKD-1. ZVKD-1 v svojem 5. členu določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva in da morajo država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine. Tega, da odlok najmanjšega možnega obsega, potrebnega pri posegu v lastninsko pravico ne bi upošteval, namreč tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.
- VSRS Sodba X Ips 330/2010Vrhovno sodišče RS · 21. 9. 2011besedilo 2008–2014
Vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v revidentovo pravno korist, to je v lastninsko pravico, katere varstvo je zajamčeno z Ustavo RS (glej 67. in 69. člen Ustave RS). Tak vpis namreč pomeni določitev pravnega statusa nepremičnine kot kulturne dediščine, kar pa je prvi pogoj za to, da se v nadaljevanju zaradi varstva te dobrine določijo lastninske omejitve, in sicer v postopkih sprejemanja prostorskega akta in se konkretizirajo z upravno odločbo (kulturnovarstveni pogoji, soglasje ali odločba v inšpekcijskem postopku). Zato po presoji Vrhovnega sodišča lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine.