54. člen ZPacP

Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da skupek tožničinih ravnanj (vlečenje vložnih listov iz kartoteke, zahteva glede spremembe stopnje nujnosti na napotnici, neupoštevanje termina pregleda, žaljenje) predstavljajo neprimeren odnos do osebnega zdravnika. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je prišlo do porušenja medsebojnih odnosov med tožnico in njenim osebnim zdravnikom, ki so bistveno vplivali na strokovno delo osebnega zdravnika. V tem primeru so izpolnjeni razlogi, določeni v 2. točki 169. člena Pravil OZZ za zamenjavo osebnega zdravnika.

Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, kot v konkretnem primeru, je jasno, da osebni zdravnik ne more uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog. Zavarovane osebe imajo poleg pravic v okviru uveljavljanja zdravstvenih storitev tudi dolžnosti, kot jih določa 54. člen ZPacP. Torej, da je obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic pacientov do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izkazana oba pogoja po 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika.

Ker gre med zavarovancem in izbranim osebnim zdravnikom za zaupen odnos, morata med njima obstajati zaupanje in medsebojno spoštovanje. Od zdravnika se ne pričakuje le strokovnost, temveč tudi določene osebne lastnosti, kot so humanost in predanost delu. V odnosu do pacienta mora zdravnik ravnati v skladu z načeli etike. Načela, ki se upoštevajo pri uresničevanju pravic pacientov, so določena v 3. členu ZPacP. Med drugim gre za spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj, spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti in zasebnosti. Vendar so za doseganje kakovostne in varne zdravstvene obravnave v 54. členu ZPacP predpisane tudi pacientove dolžnosti. Pacient mora biti med drugim obziren in spoštljiv do zasebnosti ter drugih pravic ostalih pacientov, zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Medsebojno zaupanje in spoštovanje je torej ključno za uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika. Če medsebojnega zaupanja ni, je uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika onemogočeno.