965. člen OZ-UPB1

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo.

Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.

V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec prišel v zamudo, ko ni izpolnil obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ).

Čeprav višina razpršilca oziroma njen dvig nad travnato površino, ni bil zatrjevan, pa že vpogled fotografije (priloga A5) omogoča sklepanje, da je razpršilec toliko dvignjen nad travnato površino in takšne oblike (kar pa je bilo zatrjevano), da predstavlja oviro, ki ni nekaj vsakdanjega in običajnega na urejeni travnati površini ob hiši, po kateri se stanovalci in obiskovalci prosto gibljejo in zaradi katere utemeljeno lahko pride do izgube ravnotežja in posledično padca, če stopimo nanjo.

Policijska uprava je svojo poročilo z dne 3. 12. 2010 z navedbami, da je tožnika stisnilo, ko je samovoljno skočil med nakladano vozilo in tovorno vozilo, zapisala brez neposrednih ugotovitev o tem vprašanju, pač pa na podatkih, ki jih je dobila pri zavarovancu. Poročilo policijske postaje ne predstavlja uradne listine iz 224. člena ZPP, na kar namiguje pritožba, ko navaja, da bi ga prvo sodišče moralo upoštevati takšnega kot je. Oceno njene dokazne vrednosti o poteku dogodka je sodišče prve stopnje lahko in moralo sprejeti v skladu z 8. členom ZPP, kar ni predstavljalo njegove prekoračitve.

Položaj pri odgovornosti projektanta na podlagi police št. 01-0107167962 je drugačen kot pri zavarovanju splošne civilne odgovornosti tožeče stranke kot izvajalca del. V tem razmerju je namreč tožeča stranka v vlogi oškodovanca, prva toženka pa je zavarovalnica povzročitelja škode, kar pomeni, da prva toženka ima ugovor soodgovornosti, če je k nastanku škode prispeval tudi oškodovanec.

Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.