619. člen OZ-UPB1

Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).

Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in neprerekanih trditev pravilno zaključilo, da sta tožnica in njen sedaj pokojni mož toženki v dveh delih (1. 2. 2014 znesek 7.000,00 EUR in 1. 10. 2014 še 8.000,00 EUR) izročila 15.000,00 EUR kot varščino za odkup terjatve, ki ju je bremenila v izvršilnem postopku. Pravilno pa je tudi zaključilo, da sta ta denar izročila toženki osebno in ne kot zastopnici podjetja T. d.o.o.

S podjemno pogodbo (členi od 619 do 648 OZ) se je tožnik – ki ima kot podjemnik položaj profesionalne osebe – zavezal, da bo opravil (dokončal) določen posel, pri čemer je v tej zvezi nase prevzel tudi tveganje za uspešno dokončanje posla. Naročnik ima v razmerju do podjemnika položaj laika, kar pomeni, da prevzem določenega tveganja ne more biti posledica odločitve tiste stranke, za katero glede na njene značilnosti ni mogoče šteti, da ji je to tveganje poznano ali bi ji moralo biti poznano.

Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gra

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka se sodišču prve stopnje stopnje ni pripetila, ker pritožbeno citirani razlogi sodišča prve stopnje niso sami s sabo v nasprotju, tako da bi zato izpodbijana sodba bila nejasna in nelogična, saj sodišče prve stopnje pove, da drži, da napake na tabličnem ohišju obstajajo, toda glede na presojo, da gre za minimalne estetske napake, presodi, da takšne napake ne pomenijo kršitve pogodbe. Gre za dejanske in materialnopravne zaključke sodišče prve stopnje, ki zgolj navidezno pomenijo nasprotje razlogov, dejansko pa zanje ne gre, saj sodišče prve stopnje drugače svojih pravnih naziranj v okoliščinah konkretnega primera ni moglo podati. Predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja (in s tem vsebina njegove izpolnitvene obveznosti, ki se jo s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti) je opravljen (izvršen, končan) posel. Zato so merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljenega posla. Te lastnosti morajo ustrezati: pogodbeno dogovorjenimi lastnostim oziroma če teh stranki s pogodbo nista podrobneje opredelili, obič

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik.