569. člen OZ-UPB1

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka, okoliščine pa so najbližje dejanskemu stanu družbene pogodbe iz 990. člena OZ.

Bistvena sestavina posojilne pogodbe, o kateri mora biti doseženo soglasje, je torej izročitev določenega zneska denarja.

Pogodbeni namen pravdnih strank je bil v tem, da tožnica kot posojilodajalka prepusti določeno količino denarja tožencu kot posojilojemalcu za določen čas, ta pa ji po preteku časa vrne enako količino denarja, z namenom pomagati tožencu, ki je bil v slabem finančnem stanju. Posojilo je lahko dano namensko ali brez določenega namena.

Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).