432. člen OZ-UPB1

Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke.

Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je toženec tožniku lahko zavezal le kot osebni porok, pri čemer pa ga morebitna poroštvena izjava ne zavezuje, saj ni bila dana v pisni obliki.

Tožeča stranka je trdila, da iz listin izhaja, da je toženec ostal zavezan za obveznosti, ki so nastale do prenosa pogodbe (in ki so predmet tega spora), tožena pa je trdila, da je bilo dogovorjeno, da vse obveznosti prevzame prevzemnik in da je toženec prost obveznosti. V dokaz svojih trditev je predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič, ki so sodelovale pri razgovorih. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in je svojo odločitev oprlo le na listine, posebej na dogovor o poravnavi dolga in na pogodbo o pristopu k dolgu. Z neizvedbo predlaganih dokazov je toženi stranki onemogočilo dokazovanje njenih trditev. Zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje niti ni posebej obrazložilo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo kršitev samo odpravilo tako, da bo izvedlo pritožbeno obravnavo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti zaslišanje stranke in predlaganih prič. Ker je senat pritožbenega sodišča ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo, od rešitve tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je na podlagi petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločil, da bo o za

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponujajo stranke, vezano pa je na njihove navedbe. Glede na izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto E. d.o.o., niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe1 (112. člen OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). V obeh primerih je namreč potrebna privolitev upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika stopi nov dolžnik, torej privolitev tožeče stranke. Ker te privolitve po navedbah tožeče stranke ni bilo, bi lahko govorili kvečjemu o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ) ali o pristopu k dolgu (432. člen OZ). In to ne glede na drugačno odločitev v zadevi III Ips 142/2015, v kateri je bila tožena druga stranka. Sodišče je namreč vezano na navedbe, podane znotraj postopka, poleg tega pa sodba III Ips 142/2015 v nobenem primeru ne učinkuje zoper toženo stranko v tej pravdi. Pri pristopu k dolgu pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, pri čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. V tem primeru upnik ima zahtevek tudi nasproti pristopniku k dolgu,