39. člen OZ-UPB1

Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejst

Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Ta se v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je po prekinitvi nadaljeval, teh stroškov stečajnemu dolžniku ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člen ZFPPIPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko sta pravdni stranki zemljiški dolg ustanovili zato, da bi izigrali morebitne že obstoječe ali bodoče upnike (zemljiški dolg ima zapadlost 2061), da ne bi mogli poseči po njuni nepremičnini, podlaga temu Aktu v nasprotju z moralo in zato nedopustna, posledično pa je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ničen (39. člen OZ) in zemljiški dolg nikakor ni bil ustanovljen z namenom, da bi služil kot zavarovanje morebitnih posojil. Pritožba neutemeljeno trdi, da Sporazum o delitvi premoženja zasleduje dopusten cilj, to je pravično delitev skupnega premoženja, vendar pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri vsebini sporazuma ne gre za pravično delitev premoženja temveč je ob dejstvu, da je tožena stranka prejela vse, tožeča stranka pa nič, podlaga sporazuma nedopustna, ker je bil s sporazumom zasledovan cilj preprečiti upnikom tožeče stranke poplačilo iz premoženja tožeče stranke. Takšen sporazum pa je ničen.

Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravni kvalifikaciji zgoraj povzetega dejanskega stanja, tako glede zaključka, da toženčeva pripoznava primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sporazuma nasprotuje določbi 3. člena ZPP, zato sodišče takšnega razpolaganja ne sme dopustiti, kot zaključku o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na ničnost spornega sporazuma.

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so toženci sporno pogodbo sklenili z namenom oškodovanja upnice v smislu, da ji preprečijo poplačilo po pravnomočni sodbi obstoječi terjatvi zoper prvega toženca kot dolžnika iz njegovega premoženja. Pogodba katere namen je izigrati upnike, je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična. Prvi toženec je z direktnim namenom izigral upnico.

V zemljiškoknjižnem postopku sme zemljiškoknjižno sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo listine, ki so podlaga za vpis (123. člen ZZK-1). Ne glede na to, pa ima vsakdo, ki izkaže upravičen interes, pravico zahtevati, da mu zemljiškoknjižno sodišče v primeru, če je bilo o vpisu že pravnomočno odločeno, izda prepis listine s potrdilom o tem, da je izvirnik oz. overjeni prepis listine vložen v zbirko listin, v primeru, da o vpisu še ni bilo odločeno, pa lahko vsak zahteva, da se mu izda prepis zemljiškoknjižnega predloga in listin, ki so mu priložene oz. listin, na podlagi katerih zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, pri čemer upravičenega interesa ni treba izkazovati (196. členom ZZK-1).

Upoštevati je treba (samo) tiste vzroke, brez katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili oziroma je vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.

Pritožbeno sodišče načelno soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da za veljavnost najemne pogodbe ni pravno pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari, saj je najem mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. Določbe 10. in 11. člena ZPSPP iz leta 1974 je treba namreč smiselno uporabljati, upoštevaje ob tem potrebo po stabilnosti, jasnosti in predvidljivosti ureditve transformacije družbeno lastninskih razmerij v klasična lastninska razmerja. Nobenega razumnega razloga namreč ni mogoče najti, da bi zgolj za najem poslovnih prostorov veljalo, da je veljavnost sklenitve najemne pogodbe vezana na lastninsko pravico najemodajalca.

Zavarovalni interes je bistven element, kavza zavarovalne pogodbe.

Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila. Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).