372. člen OZ-UPB1

Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13). Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Ker pojasnilna dolžnos

V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,1 s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

O veljavnosti kreditnih (in tem podobnih) pogodb, ki so jih banke in druge finančne organizacije sklepale s potrošniki, katerih obveznosti se glasijo na zneske v CHF, je mogoče odločati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je po pravilnih ugotovitvah, da je v danem primeru pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil tožnik, ki je ekonomski strokovnjak, z izkušnjami tudi v bančništvu, zaradi česar se je zavedal pomena valutne klavzule, na drugi strani pa v času sklenitve pogodbe 25. 3. 2004 ni bilo objektivnih znakov ali subjektivnega pričakovanja toženke, da bo vrednost CHF v pogodbenem času znatno narasla, tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi naj bila podana zaradi nepoštenega pogoja vezanosti tožnikove obveznosti na vrednost CHF, utemeljeno zavrnilo.