366. člen OZ-UPB1

Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1.