349. člen OZ-UPB1

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

Niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost. Pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, sta obe gospodarski družbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb. Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj

Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni po

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iztoževano terjatev tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno kvalificiralo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, to je škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko tožnik izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja.

Enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ je potekel v času, ko je tožeča stranka napako aktivno odpravljala in je tožena stranka torej upravičeno pričakovala, da bo le-ta odpravljena, oziroma da bo njen ugovor rešen brez pravde. V takem primeru bi ob strogem upoštevanju zakonskega prekluzivnega roka tožena stranka svoje pravice izgubila, še preden jih je sploh imela možnost uveljaviti. To pa bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim kupec v primeru prodajalčevega zavajanja (prevare) ohrani svoje pravice iz naslova napak prodane stvari tudi po poteku zakonskega prekluzivnega roka.

Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.

249. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Ker je terjatev do tožene stranke zastarala pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (najkasneje 25. 9. 2015), do pretrganja zastaranja ni moglo priti in je sklicevanje tožeče stranke na določbo 249. člena ZFPPIPP brezpredmetno.

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje koncesijska pogodba ni bila sklenjena zaradi ali v zvezi s pridobitno dejavnostjo koncedenta (toženke), temveč je z njo oblastveni subjekt (lokalna skupnost) gospodarskemu subjektu podelil neko izključno ali posebno pravico (pravico izvajanja storitve javnega potniškega prevoza z žičniško napravo). V takšnem primeru pa lokalna skupnost kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve sporna koncesijska pogodba tudi po svoji vsebini ni taka kot pogodbe, ki jih med seboj (v okviru svoje pridobitne dejavnosti) sklepajo gospodarski subjekti