336. člen OZ-UPB1

17.9.2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E), ki je v četrtem odstavku 66. člena1 predpisal dodaten razlog, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja. Takšne novote so dopustne, če po presoji sodišča ne bi zavlekle reševanje spora.

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Pravilno in skladno z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče pojasnilo, da je z vložitvijo predloga za izvršbo bilo zastaranje pretrgano.

Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Ker tožnik zatrjuje, da je za škodo in storilce izvedel v letu 1998, je nedvomno, da je zastaral tudi njegov odškodninski zahtevek.

Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

249. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Ker je terjatev do tožene stranke zastarala pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (najkasneje 25. 9. 2015), do pretrganja zastaranja ni moglo priti in je sklicevanje tožeče stranke na določbo 249. člena ZFPPIPP brezpredmetno.

V obravnavanem primeru to pomeni, da je subjekt uveljavljanja pravic v razmerju do toženke, kot upravičenke iz bančne garancije, le tožnica kot naročiteljica bančne garancije in ne stranski intervenient, kot to zasleduje pritožba. V materialno pravnem razmerju do toženke iz naslova prejetega zneska iz unovčene bančne garancije je namreč samo tožnica, v tem razmerju pa se v zvezi s povračilom izplačanega zneska upošteva izpolnjevanje obveznosti iz temeljnega posla.

Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.

V primeru razveze (predčasnega prenehanja) pogodbe zaradi odstopa predstavlja izgubljeni dobiček škodo, ki zapade ob sami razvezi pogodbe in ga oškodovanec praviloma lahko tudi tedaj uveljavlja. Kasneje ga lahko uveljavlja le v primeru, če obstojijo posebne okoliščine, ki mu to preprečujejo.

Zastaranje zahtevka po pogodbi o prevzemu izpolnitve.