299. člen OZ-UPB1

Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa.

Toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti kateri

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo odškodnino previsoko. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

V 5. poglavju ZFPPIPP je v pododdelku 5.8.2. (členi od 325 do 347) urejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se lahko pravi posamično, lahko pa se premoženje stečajnega dolžnika proda tudi kot poslovna celota zaradi nadaljnjega opravljanja podjema s strani kupca (343. člen ZFPPIPP). V tem primeru preidejo s plačilom kupnine na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema (koncesije, licence, pravice na podlagi atestov in dovoljenj, pravica do najema, pravica uporabe imena).

Če ena pogodbena stranka krši obveznost, ki izvira iz poslovnega razmerja, pogodbi zvesta stranka obdrži (ohrani) izpolnitveni zahtevek vse do tedaj, dokler izpolnitvena obveznost kasneje (po nastopu kršitve) ne preneha: bodisi s pravilno izpolnitvijo, ki je opravljena z zamudo, bodisi s tem, da pogodbi zvesta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve. Pogodbi zvesta stranka torej lahko vztraja pri izpolnitvi in hkrati uveljavlja tudi sankcije zaradi nepravilne izpolnitve (zamudne obresti, pogodbeno kazen za zamudo in odškodninsko terjatev za škodo zaradi zamude - drugi odstavek 239. člena OZ)

Ob pravilnem pobotu na dan izdaje sodbe (takrat se odmerja odškodnina in na isti dan se valorizira že plačana akontacija odškodnine) toženki dolžni tožnici solidarno plačati iz naslova premoženjske škode še 364,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno s 402. členom OZ za prvo toženko tečejo od 23. 5. 2018 dalje in za drugo toženko od 25. 5. 2018 dalje. Podroben dejanski obseg vseh oblik pri tožnici, ki je utrpela zvin gležnja in odrgnino goleni, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Skupaj s strahom je tožnici torej odmerjenih 5.700,00 odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar znaša 4,9 PNP v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

Dokazna presoja glede ključnega pravno odločilnega dejstva je namreč zgolj površinska in do te mere pomanjkljiva ter nerazumljiva, da prvostopenjskega dokaznega zaključka o tem, da je bilo vseh 20 dreves posekanih na nepremičnini tožnice, zaenkrat ni mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec prišel v zamudo, ko ni izpolnil obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ).

Denarne dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ostalih področij socialne varnosti so javnopravne narave. Uveljavljajo se po postopkih in na način, določen z zakonom. Abstraktne zakonske pravice se konkretizirajo z izdajo posamičnega upravnega akta, pravice pa se priznavajo in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami. To velja tudi za pravico do zdravljenja v tujini, ki ima za posledico plačilo storitev. Zamudne obresti so delno urejene le na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vsa ostala področja sistema socialne varnosti pa so glede tega popolnoma podnormirana. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zakonske zamudne obresti pravilno presojalo ob uporabi relevantnih določb OZ-a in jih zakonito dosodilo od datuma vložitve tožbe dalje. Ni nikakršnega dvoma, da pri pravici do zdravljenja v tujini, glede katere sta z ne izpodbijanim delom sodbe odpravljena zavrnilna posamična upravna akta, rok za izpolnitev obveznosti iz naslova povračila stroškov ni določen. Za začetek teka zamudnih obresti je zato potrebno upoštevati datum zahteve za izpolnitev, t.j. datum vložene tožbe. Tožena stranka je lahko prišla v zamudo z izpolnitvijo d

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

Čeprav je sodišče prve stopnje presodilo, da je s strani toženca s posekom štirih dreves prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnice, pa to ne zadošča za utemeljenost negatornega varstva. Upoštevaje konkretne ugotovljene okoliščine enkratno vznemirjanje nima za posledico tožničine negatorne zaščite. Vendarle je potrebno upoštevati, da je bila v času, ko je sporna drevesa toženi posekal, meja parc. št. 98/1 še delno neurejena. Na neurejenost meje se je vseskozi skliceval toženi in zatrjeval, da je drevesa posekal v prepričanju, da so rasla na zemljišču s parc. št. 98/2, ki je v lasti njegovih žene in hčerke. Tudi iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega na zemljišče, ki je v lasti tožnice.

V obravnavanem primeru to pomeni, da je subjekt uveljavljanja pravic v razmerju do toženke, kot upravičenke iz bančne garancije, le tožnica kot naročiteljica bančne garancije in ne stranski intervenient, kot to zasleduje pritožba. V materialno pravnem razmerju do toženke iz naslova prejetega zneska iz unovčene bančne garancije je namreč samo tožnica, v tem razmerju pa se v zvezi s povračilom izplačanega zneska upošteva izpolnjevanje obveznosti iz temeljnega posla.

Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gra