287. člen OZ-UPB1

Po določbi tretjega odstavka 287. člena OZ se v takem primeru najprej poravnavajo tiste obveznosti, ki so manj zavarovane (v predmetni zadevi ni bila nobena), oziroma tiste, ki predstavljajo večje breme za dolžnika. Višina obveznosti pri tem ni kriterij, saj je znesek, ki dolžniku ostane za plačilo enak in ni pomembno, ali po enem ali drugem od na isti dan zapadlih računov. Pri obeh računih je tožena stranka dolgovala tudi zakonite zamudne obresti, torej je breme enako.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri vračunavanju v dosojeno odškodnino za nematerialno škodo že plačanega zneska toženke 1.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo ne bi smelo upoštevati v celoti, ker tega zneska ob izplačilu ni ustrezno konkretizirala po posamičnih postavkah glede na obliko nepremoženjske škode, na katero se plačilo nanaša, s čemer smiselno uveljavlja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve istovrstnih obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom, kar pomeni, da gre za enotno terjatev, saj so vse možne oblike nepremoženjske škode med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev. Uporaba 287. člena OZ zato v obravnavanem primeru, če tudi toženka ob izplačilu ni natančno precizirala, na katere oblike nepremoženjske škode se plačilo nanaša, ne pride v poštev.

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.

Do preplačila je prišlo v postopku prisilne izvršbe, toženka je bila v tistem trenutku upravičena do nasprotne izvršbe, tožeča stranka pa, preden je dobila ustrezno soglasje toženke, ni imela podlage za poplačilo ostalih zapadlih terjatev do toženke iz tega zneska. Zato se besedna zveza iz prvega odstavka 287. člena OZ "najkasneje ob izpolnitvi" v primeru preplačila v prisilni izvršbi lahko nanaša le na trenutek, ko dolžnik da soglasje upniku, da s preplačilom poplača druge zapadle obveznosti.

Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gra