26. člen OZ-UPB1
Do kdaj veže ponudba
(1)Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka.
(2)Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik v telegramu ali pismu, začne teči od dneva, ki je označen v pismu, če v pismu ni datuma, od datuma, ki je na pisemski ovojnici oziroma od datuma, ko je bil telegram oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, začne teči od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo.
(3)Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.
(4)Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.
(5)Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.
- VSK Sklep I Cp 643/2018Višje sodišče v Kopru · 2019
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da obravnavani listini predstavljata ponudbo. To glede na tožbene navedbe niti za tožnika ne more biti sporno. Ta pa prav gotovo ne bi bila podana, če toženka ne bi štela, da njena obveznost do tožnika obstoji. Zato ne more biti dvoma, da hkrati izkazujeta toženkino priznanje tožniku, da njena obveznost obstoji v smislu 341. člena OZ. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je toženka tožniku za obravnavani zavarovalni primer plačala zavarovalnino v višini 3.406,21 EUR, kar med strankama, glede na njune v izpodbijani sodbi povzete navedbe, ni sporno.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 1. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSK Sklep I Cp 643/2018Višje sodišče v Kopru · 15. 1. 2019
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da obravnavani listini predstavljata ponudbo. To glede na tožbene navedbe niti za tožnika ne more biti sporno. Ta pa prav gotovo ne bi bila podana, če toženka ne bi štela, da njena obveznost do tožnika obstoji. Zato ne more biti dvoma, da hkrati izkazujeta toženkino priznanje tožniku, da njena obveznost obstoji v smislu 341. člena OZ. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je toženka tožniku za obravnavani zavarovalni primer plačala zavarovalnino v višini 3.406,21 EUR, kar med strankama, glede na njune v izpodbijani sodbi povzete navedbe, ni sporno.