243. člen OZ-UPB1
Obseg odškodnine
(1)Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.
(2)V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.
(3)Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.
(4)Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.
(5)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega.
- VSK Sodba Cpg 88/2021Višje sodišče v Kopru · 2021
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.
- VSK Sklep Cpg 135/2019Višje sodišče v Kopru · 2019
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
- VSK Sodba II Cpg 207/2018Višje sodišče v Kopru · 2018
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 7. 10. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSK Sodba Cpg 88/2021Višje sodišče v Kopru · 7. 10. 2021
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.
- VSK Sklep Cpg 135/2019Višje sodišče v Kopru · 21. 11. 2019
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
- VSK Sodba II Cpg 207/2018Višje sodišče v Kopru · 22. 11. 2018
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
- VSK Sklep II Cpg 134/2018Višje sodišče v Kopru · 30. 8. 2018
Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.
- VSK Sodba I Cpg 97/2018Višje sodišče v Kopru · 21. 6. 2018
V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.