198. člen OZ-UPB1

Ob ugotovitvi, da je solastnica prenehala uporabljati solastno nepremičnino zaradi fizičnega in psihičnega nasilja solastnika, pritožbeno predlagana zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne stvari namreč ne bi predstavljala ukrepa za spodbujanje in varovanje pravice vsakogar, posebej žensk, do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju (prvi odstavek 4. člena Istanbulske konvencije), saj bi vodila k ekonomski odvisnosti žrtve nasilja.

To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo najemnine za 23 mesecev v višini 1.100,00 EUR za dve bivalni enoti v nepremičnini, ki jo je toženka uporabljala zase proti volji tožnika. Deloma pa jo je tudi sama oddajala v najem.

Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati. Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ki mu je nastalo, ker nepremičnine ni uporabljal, ni pa uspel dokazati, da bi mu toženke onemogočale souporabo nepremičnine.

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka se je branila, da stanovanja ni uporabljala. Tudi če bi ta trditev držala (pa ne, ker je v stanovanju toženka najmanj imela svojo opremo), to ni odločilno. Bistveno je, da toženka tožeči stranki stanovanja ni izročila v posest in ga je zato imela možnost uporabljati. Ker gre za nepremičnino, je treba uporabiti tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer 95. in 96. člen. Toženke ni mogoče šteti za dobrovernega posestnika. Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ mora nedobroverni posestnik povrniti tudi "plodove, ki jih ni obral", kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da ima lastnik pravico terjati plačilo uporabnine, ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in tudi če je ni izkoriščal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo višini uporabnine za konkretno nepremičnino glede na njen namen.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela.