193. člen OZ-UPB1

Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13). Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Ker pojasnilna dolžnos

Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti kateri

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.

Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 766 do 787 OZ). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega.

Tožnica je toženki (nesporno) na podlagi pravnomočne sodbe in pod grožnjo izterjave 29.11.2012 izplačala 13.414,92 EUR s pridržkom, da bo v primeru uspeha z revizijo izplačano zahtevala nazaj. Toženki bi na dan doživetja 1.9.2016 (nesporno) pripadla po zavarovalni pogodbi zavarovalna vsota v višini 13.558,60 EUR. Predmetna zneska sta le navidezno podobne višine, saj tožnica upoštevaje omenjeni pridržek utemeljeno in skladno s sodno prakso omenjeno plačilo zahteva s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi). Tožnica je namreč z modificiranim zahtevkom v ponovljenem sojenju upoštevala toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, ki izhaja iz zneska zavarovalne vsote na dan doživetja v višini 13.558,60 EUR, na način, da je opravila materialno pravni pobot s svojim zahtevkom, ki ima podlago v neupravičeni obogatitvi, na dan 1.9.2016 (dan doživetja). Povedano drugače, toženkina (manjša) nasprotna terjatev do tožnice na dan doživetja je bila v celoti pobotana s tožničino (zaradi do takrat nastalih pripadkov večjo) terjatvijo, zato je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega modificira

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

1. O odpadli podlagi ni mogoče govoriti, saj je tožeča stranka oziroma njena prednica oba zneska plačala na podlagi sodbe oziroma odločbe. Ne sodba delovnega sodišča in tudi ne odločba Zavoda nista bili ne spremenjeni, ne odpravljeni in ne razveljavljeni. Zavezanka za plačilo zneska, ki ustreza toženki izplačanemu denarnemu nadomestilu med brezposelnostjo, je po odločbi Zavoda pravni prednik tožeče stranke (odločba z dne 12.9.2013, izdana na podlagi 140. člena Zakona o urejanju trga dela. Zato tudi ni mogoče govoriti o izpolnitvi s subrogacijo, saj pogodbene podlage ni, prav tako tudi ne zakonite, glede na to, da je tožeča stranka zavezanec, torej dolžnik.

Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP res prekludirana. Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stran

Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila. Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).