182. člen OZ-UPB1

Glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 36.000,00 EUR, kar znaša dobrih 19 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje,1 primerna in pravična, toženka pa ni navedla nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 179. in 182. člen OZ, ko tožeči stranki nista v celoti priznali vtoževane odškodnine iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnica si v pritožbi tudi neutemeljeno prizadeva, da se psihične težave, kot je posttravmatska stresna motnja, upošteva pri nepremoženjski škodi zaradi strahu, saj se je ta skupaj z drugimi psihičnimi težavami izrazila na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo odškodnino previsoko. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (poškodbe kože brez poškodbe drugih struktur (udarnine z rano desne goleni z diagnozo razpočne rane))

Toženka ima prav, da tožniku pripada le povračilo stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka, ne pa tudi stroškov za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo. Prvi namreč predstavljajo stroške poskusa mirne rešitve spora, do povračila katerih je stranka v pravdnem postopku upravičena, vsi nadaljnji stroški (torej tudi stroški za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo) pa predstavljajo riziko stranke same in ne morejo biti del upravičeno nastalih predpravdnih stroškov, ki jih sodišča sicer priznavajo strankam.

Po vsem navedenem znaša po oceni pritožbenega sodišča pravično zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo skupaj 15.200,00 EUR oziroma približno 11,9 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, pritožbenih teženj po nadaljnjem povišanju pa ne gre podpreti. V odškodninskih pravdah sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva na primer v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (gre za stanje po pretresu možganov, udarninsko - raztrganinsko rano na desni podlahti in glavi ter posttravmatsko stresno motnjo).

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec prišel v zamudo, ko ni izpolnil obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ).

Ni utemeljena pritožbena graja o prenizko odmerjeni odškodnini.

Tožnikov soprispevek je ovrednoten na 20 % upoštevaje dejstvo, da lestve ni uporabljal v skladu s pravili varnega dela, da je vrsto let pred škodnim dogodkom zaradi potreb dela uporabljal dejansko identične lestve, da je bil seznanjen z njihovimi lastnostmi ter dejstvom, da se na njih nahaja premogov prah.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava tožniku odmerilo nekoliko prenizko odškodnino.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi M. proti Hrvaški, v kateri je presojalo kršitev prepovedi po 3. členu EKČP, zavzelo stališče, da poseg v to pravico ne temelji na goli matematični operaciji, izračuna povprečne površine na zapornika, ampak je treba upoštevati celotno realno sliko okoliščin, v katerih zaporniki živijo. V primerih, v katerih je povprečna površina na zapornika v zaporih, namenjenih izvrševanju kazni za več oseb, padla pod 3 kvadratne metre, se domneva, da tako stanje pomeni kršitev. Upoštevati je torej potrebno vse okoliščine posameznega primera, ki vplivajo na pogoje bivanja v zaporu, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in ugotovilo, da je tožnik le krajši čas bival v sobi s štirimi obsojenci, kjer je nanj odpadlo 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, a je tudi tam lahko uporabljal druge prostore in se mu v tej sobi ni bilo potrebno zadrževati 24 ur dnevno.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina v znesku 5.000,00 EUR iz naslova pri tožniku utrpelega strahu ustrezna.Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 15 let (mladoleten) ter da je na podlagi njegove izpovedbe, ki ji je pritrdil tudi izvedenec, da je po trčenju doživel šok (ni bil v nezavesti) in je samo jokal ter ga je bilo strah poškodb, sklepati, da je bila intenziteta njegovega strahu še toliko večja, kot bi bila v enakih okoliščinah pri odraslem človeku, kar je tudi življenjsko izkustveno sprejemljivo.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri vračunavanju v dosojeno odškodnino za nematerialno škodo že plačanega zneska toženke 1.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo ne bi smelo upoštevati v celoti, ker tega zneska ob izplačilu ni ustrezno konkretizirala po posamičnih postavkah glede na obliko nepremoženjske škode, na katero se plačilo nanaša, s čemer smiselno uveljavlja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve istovrstnih obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom, kar pomeni, da gre za enotno terjatev, saj so vse možne oblike nepremoženjske škode med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev. Uporaba 287. člena OZ zato v obravnavanem primeru, če tudi toženka ob izplačilu ni natančno precizirala, na katere oblike nepremoženjske škode se plačilo nanaša, ne pride v poštev.

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.

Toženec je vložil pobotni ugovor, s katerim je zoper tožnika v pobot ugovarjal za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki mu jih je prizadejal tožnik, znesek 300,00 EUR, česar tožnik ni prerekal. Prvostopenjsko sodišče zato priznane odškodnine tožencu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, kot v pobot uveljavljane terjatve, ni odmerjalo, zato višine njunih odškodnin iz tega naslova medsebojno materialnopravno ni mogoče primerjati.

presoja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo