171. člen OZ-UPB1

Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP). V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.

Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).

Za ugotovitev tožnikovega soprispevka k nastali škodi je potrebno presoditi ali je tožnik v konkretnih okoliščinah primera ravnal tako kot se pričakuje od ustrezno usposobljenega delavca. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (stanje po 15 % opeklini obraza, vratu in desne zgornje okončine, deloma povrhnje in deloma globoke dermalne stopnje).

Po stališču ustaljene sodne prakse je pravni standard normalne pohodne površine v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin in se v tem primeru šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla lahko prehodil brez težav. Odkrušenina in vdolbina okoli cestne kape, pri čemer je poškodovan in odkrušen venec okrog kape meril v širino od 3 do 8 cm in v globino do 3 cm oziroma do 5 cm glede na okoliško betonsko površino, ker je bila cestna kapa, v premeru 145 mm, cca 2 cm pod nivojem okoliškega betona, in je bila 70 cm oddaljena od stopnice lokala, s katere je tožnik sestopil na pločnik, ne predstavlja odstopanja oziroma neravnine, ki je normalno pazljiv pešec ne bi mogel pravočasno opaziti in prehoditi brez težav.

Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.

Tožnik je sam prispeval k nastanku škode v deležu 50%. Sodišče druge stopnje v tej zvezi izpostavlja, da ima tožnik opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo s področja gozdarstva in kmetijstva in večletne delovne izkušnje, zato bi se moral zavedati nevarnosti dela v opisanih vremenskih in terenskih razmerah in delo kritičnega dne odkloniti ali ga vsaj opravljati z ustrezno zaščitno opremo in na primerni varnostni razdalji, kot je to izpostavil sodni izvedenec gozdarske stroke.

Presoja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnikov soprispevek je ovrednoten na 20 % upoštevaje dejstvo, da lestve ni uporabljal v skladu s pravili varnega dela, da je vrsto let pred škodnim dogodkom zaradi potreb dela uporabljal dejansko identične lestve, da je bil seznanjen z njihovimi lastnostmi ter dejstvom, da se na njih nahaja premogov prah.

Zdrs in izguba ravnotežja starejše in slabo pokretne osebe je pričakovan in predvidljiv dogodek že za povprečno skrbno osebo, še zlasti pa za strokovnjaka, ki se ukvarja z nego starejših oseb in mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Toženka bi se lahko odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi izkazala, da je njen zavarovanec ravnal skrbno ter v konkretnih okoliščinah sprejel vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka škode, ki bi jo ob skrbnosti dobrega strokovnjaka moral in mogel predvideti, pa je kljub temu prišlo do nastanka škode. Tega pa toženka ni izkazala. Toženkin zavarovanec namreč kljub temu, da je poznal zdravstveno stanje varovanca, njegove žene in oskrbovalke, ni poskrbel, da bi za varovanca skrbeli dve osebi (ali vsaj ena močnejša), ki bi ga lažje dvigovali in bi ga bili sposobni zadržati v primeru zdrsa ter tako preprečiti padec.

Zavedajoč se stanja in nevarnosti zasneženega in spolzkega cestišča bi tožnica tako ob hoji po stopnišču morala biti toliko bolj pazljiva in previdna ali pa se enostavno odločiti za daljšo pot, česar pa ni storila.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo, pri čemer je tudi tožnik s svojim ravnanjem v obravnavanem primeru, ko ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje ocenjuje delež njegovega soprispevka v višini 70%, delež druge toženke pa v višini 30%.

Dejstvo, da je tožnica obravnavanega dne delo opravljala že nekaj ur pred nezgodo, zaradi česar bi, po mnenju prvostopenjskega sodišča, lahko opazila, da je bila pohodna površina drseča in bi na to možnost lahko računala, še ne pomeni, da ni hodila z zahtevano pazljivostjo. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da je podan tudi prispevek tožnice kot oškodovanke, ker konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o tožničini nezadostni previdnosti, ki bi povzročila oziroma bila sovzrok nastanku tožničine poškodbe, niso bile zatrjevane in tudi ne ugotovljene.