149. člen OZ-UPB1

Delo tožnika in ostalih prisotnih policistov je v konkretnem primeru zaradi specifičnih okoliščin postalo nevarno. Prisotno je bilo večje tveganje, kot je to običajno pri intervencijah, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo.

Odškodninska odgovornost voznika avtobusa je tako v razmerju do potnice v avtobusu (prve toženke) objektivna.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti toženk (nevarne stvari pri objektivni odgovornosti) ter škodnega dogodka v obliki protipravne opustitve niti vzročne zveze iz razloga, ker v ravnanju prve in druge tožene stranke ni našlo ničesar nedopustnega oziroma ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati o njunem protipravnem ravnanju. Ker je to ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, njena odsotnost logično vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka.

Odgovornosti toženke ni mogoče presojati po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (149. člen OZ), saj stopnica sama po sebi ni nevarna stvar, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njenega imetnika. Sporna stopnica glede na specifičnost konkretnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi ni postala nevarna, saj dejanske ugotovitve takšnega zaključka ne omogočajo. S primerno skrbnostjo zavarovanke toženke, to je predvsem z ustrezno označbo in opozorilom na stopnico v prehodu med prostoroma, sporna stopnica tudi v okoliščinah, ki jih poudarja prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče govoriti o nevarni stvari. Zavarovanka toženke zato tožnici za nastalo škodo odgovarja krivdno.

Vlažen, skalnat in neraven gozdni predel, ki je posut z listjem ter razmetanimi hlodi, vejami oziroma padlimi drevesi, ni povsem varen, prav tako pa ni povsem varna niti hoja po takih tleh, saj padci niso izključeni, kot je to pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora nevarnost odstopati od običajnih nevarnosti.

Policijska uprava je svojo poročilo z dne 3. 12. 2010 z navedbami, da je tožnika stisnilo, ko je samovoljno skočil med nakladano vozilo in tovorno vozilo, zapisala brez neposrednih ugotovitev o tem vprašanju, pač pa na podatkih, ki jih je dobila pri zavarovancu. Poročilo policijske postaje ne predstavlja uradne listine iz 224. člena ZPP, na kar namiguje pritožba, ko navaja, da bi ga prvo sodišče moralo upoštevati takšnega kot je. Oceno njene dokazne vrednosti o poteku dogodka je sodišče prve stopnje lahko in moralo sprejeti v skladu z 8. členom ZPP, kar ni predstavljalo njegove prekoračitve.