1019. člen OZ-UPB1

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je za plačilo dobavljenih komunalnih dobrin in opravljenih komunalnih storitev v iztoževanem obdobju, ko je nepremičnino, katere solastnica je bila toženka, uporabljal najemnik, po dospelosti teh terjatev s pisno zahtevo z določitvijo roka za izpolnitev obveznosti pozval najemnika, materialnopravno pravilno zaključilo, da glede na določbo petega odstavka 24. člena SZ-1, ki določa lastnikovo subsidiarno obveznost za neporavnane obratovalne stroške najemnika, tožnikov zahtevek zoper toženko ni utemeljen, saj tožnik ni dokazal izpolnjenosti zakonskega pogoja iz prvega odstavka 1019. člena OZ, po izpolnitvi katerega bi šele lahko zahteval izpolnitev obveznosti od toženke kot subsidiarne zavezanke

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Glede na povzete dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo na določbi 1012. člena ter tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka se je namreč zavezala, da bo odgovarjala za terjatve po sklenjeni kreditni pogodbi kot porokinja in dolžnica. S tem je prevzela odgovornost za celotno obveznost in je privolila, da upnik zahteva poplačilo terjatve bodisi od nje, bodisi od glavnega dolžnika ali od obeh hkrati.

Solidarno poroštvo.

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč izvedensko mnenje z dopolnitvijo omogočilo sodišču prepričanje (ko o resničnosti tega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) o tem, da je toženka podpisala kreditno pogodbo in poroštveno izjavo v njej.

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče imelo zadostno podlago za preverjanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tako na podlagi določbe o solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člen OZ), na katero se je oprlo, kot tudi na podlagi določbe o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člen OZ), na katero se sklicuje pritožnica. V obeh primerih odgovarja dolžnik upniku za celotno obveznost, zato dejstvo, da sodišče tožnico izrecno ni opozorilo na pravno normo, ki jo bo uporabilo, v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Po 395. členu preneha obveznost do upnika, čim jo izpolni en dolžnik. Ker je s plačilom tožnice terjatev upnika prenehala, je ta ni mogel s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27.6.2011 veljavno prenesti na tožnico. Terjatev, ki je prenehala, je nemogoč predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).