4. člen ZRPJN-UPB5
(1)Pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil zagotavlja poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (skrajšano: Državna revizijska komisija).
(2)Državna revizijska komisija je pristojna tudi za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, ki se nanašajo na naročnika in odloča kot prekrškovni organ o prekrških za kršitve tega zakona, skladno z zakonom, ki ureja prekrške.
(3)Državna revizijska komisija ima pečat okrogle oblike z naslednjo vsebino: »Republika Slovenija – Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil«, na sredini je grb Republike Slovenije.
(4)Sredstva za delo Državne revizijske komisije se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije na predlog Državne revizijske komisije. O porabi sredstev odloča Državna revizijska komisija.
- VSL Sodba I Cpg 1025/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pri
- VSL sodba I Cpg 407/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2016
Druga toženka je imela pooblastila za odločanje in tudi če so bile revizijske navedbe zavrnjene, izbor tožeče stranke pa kljub temu razveljavljen, ne gre za prekoračitev zakonskih pooblastil. Državna revizijska komisija namreč odloča tudi o kršitvah, ki niso bile uveljavljane, če vlagatelj zanje ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. Odloča torej o kršitvah, ki jih ob reševanju revizije zazna samo, če jih vlagatelj ni zatrjeval, ker zanje ni vedel ali ni mogel vedeti.
- VSL sodba in sklep I Cpg 268/2009Višje sodišče v Ljubljani · 2009
Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe. Razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta. Tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 7. 3. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba I Cpg 1025/2016Višje sodišče v Ljubljani · 7. 3. 2018
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pri
- VSL sodba I Cpg 407/2016Višje sodišče v Ljubljani · 14. 6. 2016
Druga toženka je imela pooblastila za odločanje in tudi če so bile revizijske navedbe zavrnjene, izbor tožeče stranke pa kljub temu razveljavljen, ne gre za prekoračitev zakonskih pooblastil. Državna revizijska komisija namreč odloča tudi o kršitvah, ki niso bile uveljavljane, če vlagatelj zanje ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. Odloča torej o kršitvah, ki jih ob reševanju revizije zazna samo, če jih vlagatelj ni zatrjeval, ker zanje ni vedel ali ni mogel vedeti.
- VSL sodba in sklep I Cpg 268/2009Višje sodišče v Ljubljani · 23. 6. 2009
Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe. Razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta. Tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru.
- UPRS Sodba U 343/2002Upravno sodišče RS · 22. 5. 2002
Za izvedbo postopka oddaje koncesije se smiselno uporabljajo določbe Zakona o javnih naročilih ZJN - 1 v členih 65. - 71., ki pa obravnavajo postopek v zvezi z objavo javnega razpisa v Uradnem listu RS. Kot izhaja iz upravnega spisa je tožena stranka izvedla postopek javnega razpisa za izbiro koncesionarja za izvajanje gospodarske javne službe, zato veljajo tudi določbe ZGJS. Na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS odloči o izbiri koncesionarja koncedent z upravno odločbo. To pomeni, da mora biti ta upravna odločba izdana v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS dolžno v tem upravnem sporu presoditi le ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v skladu z določili ZUP. Ugovori tožnice glede nepravilne uporabe meril za ocenjevanje najugodnejše ponudbe so takšne narave, da jih sodišče v upravnem sporu ne more presojati. Njihova presoja je namreč lahko le v pristojnosti državne revizijske komisije (1. odstavek 4. člena ZRPJN).
- VSRS Sklep III Ips 34/2001Vrhovno sodišče RS · 29. 6. 2001
Sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil o stroških revizije iz 7. odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ni upravni akt, ampak izvršilni naslov iz 4. točke 2. odstavka 17. člena ZIZ; zato je sodišče pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi tega izvršilnega naslova.