5. člen ZUNEO-UPB1

Ugotovljena ravnanja tožene stranke (ponudba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljica z dne 22. 9. 2011; omenjanje tožničinega imena v dopisu tedanje predsednice sveta zavoda,...) niso imela elementov trpinčenja na delovnem mestu ali kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, oziroma ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode.

Ravnanja tožene stranke, ki je tožniku (zdravniku) očitala, da je opravil premajhno število ambulantnih pregledov v primerjavi z ostalimi zdravniki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. S tem, ko je tožena stranka od tožnika zahtevala, da se udeleži sestankov vizit in strokovnih kolegijev, ni protipravno ravnala in povzročila trpinčenja tožnika, saj gre za delovne obveze, ki jih ima delodajalec pravico naložiti delavcem, tudi če ne gre za izrecno zapisane naloge iz opisa del in nalog posameznega delovnega mesta. Glede na to, da so se ostali zdravniki udeleževali vseh strokovnih sestankov, kolegijev in vizit, se tožnik ne more sklicevati, da mu ni bil znan pravilnik, ki bi mu to nalagal, saj je šlo za utečen delovni proces. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. V kolikor delodajalec oceni, da bi bili zaradi odsotnosti določenega delavca prekomerno obremenjeni vsi ostali, ki so delali na določenem oddelku in je bil to razlog za neodobritev odsotnosti tožnika, torej zaradi potrebe delovnega procesa, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma šikaniranja.

Ker je tožnica prejela pisno opozorilo pred odpovedjo kljub dejstvu, da ni storila kršitev delovnih obveznosti, ki jih očita tožena stranka in je bila tožena stranka z navedenim seznanjena, je evidentno, da je šlo za očitno neutemeljeno opozarjanje ter pisna opozorila niso bila dana z namenom, ki ga predvideva ZDR. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bil namen opozoril ustvarjanje psihičnega pritiska nad tožnico, kar je nesprejemljivo in nezakonito in je eden od tipičnih izvršilnih znakov mobbinga. K mobbingu lahko pripomorejo tudi nejasno opredeljene naloge v notranjih organizacijskih aktih, neskladnost notranjih aktov z zakonskimi in podzakonskimi akti, neprimernosti dodeljenih nalog glede na sistemizirano delovno mesto in preobremenjenost z delom, kot tudi premestitev delavca z namenom, da se ga izloči iz dotedanjega delovnega okolja in sodelavcev, kar delavcu prepreči, da bi ohranjal in vzdrževal socialne stike. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da imajo vodstveni delavci pooblastila in zakonsko podlago, da lahko premeščajo delavce ter jim lahko izdajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za katere se kasneje lahko tudi izkaže, da so bila neupravi

Evropsko pravo ne nalaga uporabe zakonskega predloga, če je rok za prenos direktive v državni pravni red že potekel. V takšnem primeru se lahko uporabi direktiva, če so podane določene predpostavke. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja v 1. odstavku 1. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi „verskega ali drugega prepričanja“. „Drugo prepričanje“ je torej zakonodajalec razumel kot nekaj, kar je po svoji temeljni zgradbi oziroma vsebini podobno veri in kar se lahko označi tudi kot svetovni nazor. Minister za pravosodje ima široko pravico proste presoje, ali bo sploh izbrala katerega od tistih kandidatov za predsednika sodišča, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Isto velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Merila za to presojo zakonsko niso določena. Takšna odločitev zato ni pravno vezana, temveč je prosta in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti odločitev, če ni izbran noben kandidat, kljub temu, da je Sodni svet odločil, da kandidati izpolnjujejo vse določno opredeljene predpostavke.