1. člen ZUNEO-UPB1
(vsebina in namen zakona)
(1)S tem zakonom se določajo skupni temelji in izhodišča za zagotavljanje enakega obravnavanja vsakogar pri uveljavljanju njegovih ali njenih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
(2)Za namen iz prejšnjega odstavka določa ta zakon subjekte, ki z ukrepi v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za uresničevanje načela enakega obravnavanja ter skrbijo za osveščanje diskriminiranih oseb in domnevnih kršiteljev oziroma kršiteljic kot tudi družbe kot celote, ter vzpostavlja institucionalne pogoje za delovanje zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti, ki z obravnavo primerov domnevnega neenakega obravnavanja po določbah tega zakona nudi pomoč diskriminiranim osebam.
(3)Ta zakon določa tudi skupne posebnosti, ki veljajo za pravno varstvo diskriminiranih oseb v sodnih in upravnih postopkih, sproženih zaradi z zakonom določene kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin.
- VDSS sodba Pdp 1052/2013Višje delovno in socialno sodišče · 2014
Odklonitev izrabe pravice do dela v krajšem delovnem času delavcu s strani delodajalca ne predstavlja prepovedane diskriminacije oziroma neenake obravnave tožnika v primerjavi z drugimi delavci. Če tožena stranka tožniku (očetu) ni omogočila izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma manj ugodno obravnavan v primerjavi z drugimi delavci zaradi starševstva. Diskriminacija je podana, kadar je neenako obravnavanje posledica te osebne okoliščine: delavec je postavljen v slabši položaj prav zaradi starševstva, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Ker tožnik ni bil neenako obravnavan glede na osebne okoliščine, ni podan odpovedni razlog iz 6. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, zato tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
- VSRS Sodba I Up 183/2009Vrhovno sodišče RS · 2009
Dejstvo, da tožnik ni bil ponovno imenovan na mesto načelnika UE oziroma, da je minister izbral drugega kandidata, po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je bila tožnik neenakopravno obravnavana oziroma diskriminirana. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin (prvi odstavek 14. člena URS) je podana samo v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Če je bila za načelnico UE izbrana druga kandidatka, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma izbrana kandidatka privilegirana. Ministrova odločitev je akt politične diskrecije, ki sam po sebi daje ministru pravico do samostojne izbire brez pojasnjevanj izbranemu in drugim kandidatom. Če bi bili za imenovanje položajnih uradnikov poglavitni samo objektivni kriteriji, potem bi imenovanje položajnih uradnikov lahko opravil že uradniški svet, ker pa je v javnem interesu, da se vsakokratna politična volja, izražena na volitvah, manifestira skozi delo vsakokratne vlade, je v pristojnosti ministra, da na podlagi politične diskrecije, ki je izraz vladanja – izvajanje oblasti, izbere položajne uradnike.
- VSRS Sklep I Up 27/2008Vrhovno sodišče RS · 2008
Evropsko pravo ne nalaga uporabe zakonskega predloga, če je rok za prenos direktive v državni pravni red že potekel. V takšnem primeru se lahko uporabi direktiva, če so podane določene predpostavke. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja v 1. odstavku 1. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi „verskega ali drugega prepričanja“. „Drugo prepričanje“ je torej zakonodajalec razumel kot nekaj, kar je po svoji temeljni zgradbi oziroma vsebini podobno veri in kar se lahko označi tudi kot svetovni nazor. Minister za pravosodje ima široko pravico proste presoje, ali bo sploh izbrala katerega od tistih kandidatov za predsednika sodišča, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Isto velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Merila za to presojo zakonsko niso določena. Takšna odločitev zato ni pravno vezana, temveč je prosta in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti odločitev, če ni izbran noben kandidat, kljub temu, da je Sodni svet odločil, da kandidati izpolnjujejo vse določno opredeljene predpostavke.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 24. 4. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS sodba Pdp 1052/2013Višje delovno in socialno sodišče · 24. 4. 2014
Odklonitev izrabe pravice do dela v krajšem delovnem času delavcu s strani delodajalca ne predstavlja prepovedane diskriminacije oziroma neenake obravnave tožnika v primerjavi z drugimi delavci. Če tožena stranka tožniku (očetu) ni omogočila izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma manj ugodno obravnavan v primerjavi z drugimi delavci zaradi starševstva. Diskriminacija je podana, kadar je neenako obravnavanje posledica te osebne okoliščine: delavec je postavljen v slabši položaj prav zaradi starševstva, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Ker tožnik ni bil neenako obravnavan glede na osebne okoliščine, ni podan odpovedni razlog iz 6. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, zato tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
- VSRS Sodba I Up 183/2009Vrhovno sodišče RS · 2. 12. 2009
Dejstvo, da tožnik ni bil ponovno imenovan na mesto načelnika UE oziroma, da je minister izbral drugega kandidata, po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je bila tožnik neenakopravno obravnavana oziroma diskriminirana. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin (prvi odstavek 14. člena URS) je podana samo v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Če je bila za načelnico UE izbrana druga kandidatka, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma izbrana kandidatka privilegirana. Ministrova odločitev je akt politične diskrecije, ki sam po sebi daje ministru pravico do samostojne izbire brez pojasnjevanj izbranemu in drugim kandidatom. Če bi bili za imenovanje položajnih uradnikov poglavitni samo objektivni kriteriji, potem bi imenovanje položajnih uradnikov lahko opravil že uradniški svet, ker pa je v javnem interesu, da se vsakokratna politična volja, izražena na volitvah, manifestira skozi delo vsakokratne vlade, je v pristojnosti ministra, da na podlagi politične diskrecije, ki je izraz vladanja – izvajanje oblasti, izbere položajne uradnike.
- VSRS Sklep I Up 27/2008Vrhovno sodišče RS · 23. 6. 2008
Evropsko pravo ne nalaga uporabe zakonskega predloga, če je rok za prenos direktive v državni pravni red že potekel. V takšnem primeru se lahko uporabi direktiva, če so podane določene predpostavke. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja v 1. odstavku 1. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi „verskega ali drugega prepričanja“. „Drugo prepričanje“ je torej zakonodajalec razumel kot nekaj, kar je po svoji temeljni zgradbi oziroma vsebini podobno veri in kar se lahko označi tudi kot svetovni nazor. Minister za pravosodje ima široko pravico proste presoje, ali bo sploh izbrala katerega od tistih kandidatov za predsednika sodišča, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Isto velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Merila za to presojo zakonsko niso določena. Takšna odločitev zato ni pravno vezana, temveč je prosta in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti odločitev, če ni izbran noben kandidat, kljub temu, da je Sodni svet odločil, da kandidati izpolnjujejo vse določno opredeljene predpostavke.