4. člen ZZDT-UPB2

Tožniku je bilo vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslano na naslov začasnega bivališča tožnika, iz navedene povratnice pa ne izhaja, kdaj je bilo puščeno obvestilo o pošiljki, kraj ter rok, do katerega bi moral tožnik dvigniti pisanje, kakor tudi ne opozorilo, da se bo vročitev štela za opravljeno, če pošiljka v navedenem roku ne bo dvignjena. Enako velja tudi glede izredne odpovedi, saj iz predložene pošiljke, ki je bila vrnjena toženi stranki, razvidno le, da je tožnik ni dvignil, na izhaja pa, da je bil tožnik sploh obveščen o prispeli pošiljki in na kakšen način. Ker tožena stranka ni izkazala, da je vabilo na zagovor in obdolžitev pred izredno odpovedjo in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila skladno s 142. členom ZPP, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot tujec, je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do izteka veljavnosti delovnega dovoljenja, zato tožnikov zahtevek za reintegracijo po izteku tega datuma ni utemeljen.

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu z omejitvami. Ker ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, bi se za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine moral prijaviti pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o invalidnosti. Ker tega ni storil, saj kot tujec nima osebnega delovnega dovoljenja, nima pravice do invalidske pokojnine.

Neutemeljene so revizijske navedbe tožnice o posledicah ničnosti pogodb obligacijskega prava. Iz 4. člena ZZDT izrecno izhaja, da se tujci, za katere se uporabljajo določbe tega zakona, lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična, ničnost take pogodbe pa je posebej določena tudi 21. členu ZDR. Tudi če bi takšna pogodba obstajala, oziroma bi mimo pogodbe sodišče med strankama ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja, bi bila takšna pogodba oziroma delovno razmerje v nasprotju s prisilnimi predpisi. V okoliščinah konkretnega primera - tožnica vse do 12. 10. 2010, ko naj bi jo tožena stranka odstranila iz svojih prostorov, ni nikoli imela delovnega dovoljenja - ne gre za prepoved, ki bi bila manjšega pomena in bi omogočala drugačno presojo o obstoju delovnega razmerja.

Pogoj za nastanek pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1 (samozaposleni) je obstoj delovnega dovoljenja (če gre za tujca) in vpis v poslovni register. Eno brez drugega ne tvori pravnega razmerja. Pravno razmerje je končano, ko eno od teh dveh dejstev preneha.

Tožeča stranka kot direktor ni poskrbela, da bi družba B. davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plač, zato je tudi po mnenju sodišča izkazano, da ni ravnala v skladu z določbami ZDavP-2, kar je zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Tujec sme v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, za katero ima izdano delovno dovoljenje.

Tožnik je bil za čas izplačevanja denarnega nadomestila vpisan v evidenco pri zavodu za zaposlovanje na podlagi drugih zakonov za namen prejemanja nadomestila. Tožbeni zahtevek na vpis v evidenco brezposelnih oseb – aktivnih iskalcev zaposlitve je neutemeljen, ker tožnik, ki je tujec, v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča in veljavnega delovnega dovoljenja.

Pogoj za pridobitev pravic za brezposelne invalide je prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnik invalid III. kategorije se kot tujec brez veljavnega delovnega dovoljenja ne more prijaviti pri zavodu kot brezposelna oseba, zato nima pravice do nadomestila za invalidnost.

Kljub temu da je tožniku, tujcu, samostojnemu podjetniku, prenehalo delovno dovoljenje, ima lastnost zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 kot samozaposleni, saj ni bil izbrisan kot podjetnik iz Poslovnega registra Slovenije.

Tožeča stranka, vpisana v register agencij za zagotavljanje dela, je vseskozi dolžna upoštevati zakonske in podzakonske pogoje za vpis v register in samo delovanje, za kar pa je bilo v spornem primeru ugotovljeno, da niso bili upoštevani. Dejstvo je namreč, da spisovno izkazano delavci niso izpolnjevali zakonskih pogojev (4. člen ZZDT), glede na to, da gre za tuje delavce, s tem pa so bili tudi izpolnjeni pogoji za izbris iz registra agencij.

Tožena stranka je na podlagi zaslišanja tožnika ocenila, da je moč sklepati, da ne bo spoštoval pravnega reda RS, saj obstoja dvom, da bo resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, upoštevajoč, da je iz izjave tožnika na zapisnik z dne 10. 11. 2010 med drugim razvidno, da ne ve višine plače, da pogodbe, ki je zapisana v slovenskem jeziku ne razume in da ne ve, ali je višina osebnega dohodka sploh zapisana, nadalje ne ve, koliko zaposlenih bo imelo podjetje na začetku, poleg tega ne ve naslova sedeža podjetja. Na vprašanje, ali so mu poznane funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal in da naj jih nekaj navede pa je odgovoril, da je njegova glavna naloga služiti denar.

Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena s tujcem brez delovnega dovoljenja, je sicer nična, kar pa ne pomeni, da delodajalec tujcu, ki zanj opravlja delo na podlagi takšne (nične) pogodbe o zaposlitvi, za opravljeno delo ni dolžan ničesar plačati.

Tožniku je izdano dovoljenje za delo za opravljanje poslovodne funkcije, kar v zadevi ni sporno, dejansko pa opravlja dela in naloge zidarskega pomočnika. To dejstvo je upravni organ ugotovil po opravljenem zaslišanju tožnika. S tem tožnik krši določbo 6. točke 4. člena ZZDT, ki določa, da sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Glede na določbo 7. odstavka 62. člena ZUP ima stranka pravico spremljati postopek po tolmaču, vendar mora zahtevo po zagotovitvi tolmača sama izraziti. Upravni organ ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi, to še posebej v obravnavani zadevi, ko je tožnik nedvoumno povedal, da je zaradi nerazumevanja slovenskega jezika s seboj pripeljal prijatelja. V kolikor tožnik in njegov prijatelj nista razumela slovenskega jezika in vprašanj, ki so bila tožniku postavljena, bi tekom zaslišanja to tožnik lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume.

Dejstvo, da je tožnik v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila zakonito sklenjena na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas, pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, ne vpliva na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti na nastanek obveznosti tožene stranke, da s tožnikom sklene novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tudi v času uporabe ZDR/90 je bilo delovno razmerje tožnika za določen čas ves čas vezano na obstoj dovoljenja za zaposlitev in bi po poteku takšnega dovoljenja v vsakem primeru prenehalo. Kljub temu, da je v času veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, pogodba za določen čas (za čas veljavnosti dovoljenja za zaposlitev) zgolj zato ni postala nezakonita in je še vedno veljala, tako kot je bila sklenjena. Zato ni podan zakonski razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku po 54. členu ZDR.

Ker med tožnikom in tožena stranko ni obstajalo delovno razmerje in to glede na določbe 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev tudi ne bi moglo obstajati, obstoja delovnega razmerja pa tudi tožnik ni zatrjeval, ampak je zahteval le plačilo za opravljeno delo, je sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (5. člen ZDSS-1). Zato je zadevo pravilno odstopilo stvarno pristojnemu sodišču (okrajno sodišče).

Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.

Delodajalec je lahko delavca - tujca zaposloval le za čas veljavnosti pridobljenega delovnega dovoljenja in zato ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje na podlagi 18. čl. ZDR prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Načelo reintegracije predpostavlja vzpostavitev prvotnega stanja glede pravic in dolžnosti delavca in delodajalca, pri tem pa se zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca predpostavlja njegova odgovornost ob izgubi delavčevih pravic. Povedano drugače: če ne bi bilo nezakonitega sklepa disciplinske komisije, zaradi katerega je upniku prenehalo delovno razmerje, bi si ta v Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev predvideno osebno dovoljenje pridobil pravočasno in ne šele z 21.11.2001. Odgovornost za izpad upnikovih pravic v obdobju od 10.2.2001 do 21.11.2001 torej nosi dolžnik. Razlogov, ki bi preprečevali izvršbo za obravnavano sporno obdobje, po povedanem ni. Terjatev upnika tudi v tem obdobju ni prenehala. Določil 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.