337. člen ZPP-UPB3

V tej pravdi je tožeča stranka trdila, da je za izgubo blaga, zaradi katere je naročniku prevoza morala plačati odškodnino, odgovorna tožena stranka, zato ji mora povrniti plačano. Dokazno breme, da je plačala ustrezno odškodnino, je na tožeči stranki, saj gre za vprašanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.

Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati.

Res je, kar trdi pritožba, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnica ni plačala kupnine in navajala, da tožnica ni pojasnila, kako in na kakšen način je imela že vnaprej pripravljen denar. Vendar je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18.11.2015 navedla, da jo je toženka presenetila, ko ji je sporočila, kdaj naj bo podpis kupoprodajne pogodbe in izročitev oz. prevzem kupnine, zaradi česar si je morala na hitro izposoditi precejšnjo vsoto denarja, ki ji je takrat še manjkala za poplačilo celotne dogovorjene kupnine. Toženka te tožničine trditve ni problematizirala. Tožnica je torej ustrezno pojasnila od kje ji denar za kupnino. To v času prvega sojenja za sodišče tudi ni bilo odločujoče. To je postalo pomembno šele v drugem sojenju, zaradi stališča pritožbenega sodišča o dogovoru sočasne izpolnitve. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica pravočasno predlagala zaslišanje posojilodajalk in izpis iz TRR svoje matere za svojo navedbo, da si je denar izposodila in predložila izpisek svojega TRR. S tem je le dodatno utemeljila svojo trditev, da je toženki izročila kupnino po pogodbi, ki si jo je v pretežnem delu izposodila. Ne gre torej za zatrjevano prek

Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba imeti ves čas pred očmi, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo osebno poravnali obveznosti družbe upnikom, če se ti pojavijo po izbrisu družbe iz registra. Prav zaradi tega mora upnik v registrskem postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku (v ugovornem postopku proti sklepu o prenehanju ali pritožbenem postopku zoper sklep o izbrisu družbe iz registra) dokazati ne le, da je njegov ugovor (oziroma pritožba) utemeljen (na primer, da ima družba dolgove), temveč tudi, da bi bili z izbrisom družbe iz registra oškodovani upniki (ker so na primer družbeniki, ki so prevzeli dolgove družbe, insolventni, brez premoženja, ipd.).

Res je sicer, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

Enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ je potekel v času, ko je tožeča stranka napako aktivno odpravljala in je tožena stranka torej upravičeno pričakovala, da bo le-ta odpravljena, oziroma da bo njen ugovor rešen brez pravde. V takem primeru bi ob strogem upoštevanju zakonskega prekluzivnega roka tožena stranka svoje pravice izgubila, še preden jih je sploh imela možnost uveljaviti. To pa bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim kupec v primeru prodajalčevega zavajanja (prevare) ohrani svoje pravice iz naslova napak prodane stvari tudi po poteku zakonskega prekluzivnega roka.

O obstoju verjetnosti terjatve je bilo torej meritorno odločeno s sodno odločbo, kar mora pritožbeno sodišče v okviru konkretnega pritožbenega postopka zavarovanja te terjatve upoštevati kot pravno učinkovito okoliščino.

Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana. Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem

Izvršljiv evropski plačilni nalog se v skladu s členom 19 Uredbe prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njegovemu priznanju (odprava eksekvatur). Morebitne napake v zvezi z vročitvijo evropskega plačilnega naloga (oz. nevročitev plačilnega naloga) lahko zato dolžnik v skladu z določili Uredbe graja zgolj pred sodiščem države članice izvora evropskega plačilnega naloga.

Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bila predmetna pešpot takšna, da je omogočala varno uporabo in tudi ni terjala posebne označitve (tudi označenosti posebnih mest), zato ravnanja zavarovanke toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

Da je izpolnjen zakonski stan prevare, ne zadoščajo okoliščine, na podlagi katerih si lahko stranka (s sklepanjem) ustvari zmotno predstavo o nekem dejstvu. Ne more pa se na podlagi njih narediti zaključka o prevari, ne da bi tožeča stranka uspela izkazati tudi naklepno ravnanje tožene stranke z dajanjem lažnih informacij ali obljub o statusnem preoblikovanju v obliki združitve ali pripojitve njegovega dolžnika s finančno močnima podjetjema.

Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na prvem odstavku 6. člena ZZLPPO. Citirana zakonska določba je jasna glede pogojev, kdaj preide na podlagi samega zakona premoženje pravne osebe, ki se je lastninila, na tožečo stranko. Edini pogoj je, da to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke (bolnišnice) je zaradi nujnosti zdravstvenega posega (z operativnim posegom se je reševalo življenje tožnika) podana v določbah prvega odstavka 131. člena in 147. člena OZ ter 45. člena ZZDej.

Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna.

Res tožeča stranka ni banka A, kateri je bil dopis poslan, vendar to ne pomeni, da se ji pri banki A ne bi bilo treba pozanimati o dejanskih okoliščinah v zvezi s preneseno terjatvijo. Tudi pri uveljavljanju procesnih pravic se namreč od strank pričakuje ustrezna skrbnost, da se lahko sklicujejo, da so nek dokazni predlog postavili prepozno brez svoje krivde.

Ker tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, s katerim bi dokazala obstoj luknje, za katero je zatrjevala, da je tožnik ob sestopu iz vozila vanjo zdrsnil in si poškodoval koleno, je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.