70. člen ZSSloV

Tožnik je načrtno zavajal toženo stranko, ko je podpisoval zahteve za izplačilo stroškov nastanitve in jamčil, da teh stroškov ne prejema iz drugega naslova, saj je vedel, da dnevna in mesečna nadomestila, ki jih prejema, krijejo tudi stroške nastanitve. S tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je tožnik zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem, da od nobene institucije druge države ali mednarodne organizacije ne prejema povračila za stroške nastanitve, toženo stranko spravil v zmoto, da mu je izplačevala mesečne zneske stroškov nastanitve, čeprav je vedel, da je te stroške dobil povrnjene. Tožnik je s tem storil hujšo disciplinsko kršitev.

Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).

Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015. Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitv

Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnika na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnikom. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske dne 21. 10. 2014 in da je dne 3. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske A.A. pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnika (B7). Po zaključku pritožbenega sodišča je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na 7. člen 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca. Ker glede na dejstvo, da je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 21. 10. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 19. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskeg

Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopen